Park Sveta Evrope in Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 17. 6. 2022

Petek pozno popoldne, modrina poletja v vremenu in občutju, predzadnji dan 63. Jazz festivala Ljubljana. Vsebinsko pravzaprav precej pester dan, s koncerti v Parku Sveta Evrope in Klubu Cankarjevega doma, se je odvil v mešanih vetrovih najsodobnejših jazzovskih linij in valovih na sodobno klasično in novo glasbo vezanih formacij.

Na manjšem odru pri starem drevesu sta se odvila dva komorna koncerta, oba zaznamovana s konceptualnim in izoblikovalnim pečatom inštituta .abeceda. Vajeni smo, da so skladateljski poskusi, povezani s to organizacijo, vedno na visoki tehnični ravni. Tako je bilo tudi pri Mariji Mitrović, prvi nastopajoči rezidentki .abecede v petek. V projektu Dyad : Lu? : se navdušuje nad alkimijo in Jungovim konceptom individuacije, v kompozicijah pa raziskuje tri stopnje pretvorbe – razodetje, razsvetljenje in preobrazbo. Mitrović in Lorenzo Lobert sta odigrala zvočno precej blag, malone krhek set, ki se je v prvi vrsti čudovito urezal med šume popoldanskega mestnega vrveža. Ne samo v striktno estetskem pogledu. Vpadljiva zvezanost z okoljem in hkraten vtis brezčasne vmesnosti, nekakšne identitetne nedefiniranosti v formah kompozicij, sta v nekem obziru ključna. Projekt Marije Mitrović je vendarle pogojen z okoljem in njegovo bistvo je večplasten proces spoznavanja in mutiranja glasbene identitete, katerega zaključek je vedno hkraten vstop v nov cikel spoznavanja, z novimi možnostmi mutacije.

Od abecedarjev je nastopil še letošnji rezident platforme Mladi raziskovalci, izvrstni mladi violinist Oskar Longyka – na malem odru je s kvartetom predstavil projekt καλός. Oskarjev projekt je na nek način soroden Marijinemu, na podoben način namreč mutira v prostoru in času in razdira vsako slutnjo formulaičnosti. Morda to dela zgolj z drugačnim namenom in se za razliko od Mitrović omeji na akustične inštrumente.

Projekti, zrasli pod okriljem .abecede, so večinoma močno premišljeni, vsebinsko sofisticirani in konceptualno izrazito visokoleteči. Slednje nikakor ni napačno, toda visoka ambicioznost glasbenega dela bo vedno vsebovala tveganje za občasne očitke napuhlosti – in kontekst programsko burnega Jazz festivala potencial teh očitkov še poveča. Za povprečnega poslušalca je brez ustrezne kontekstualizacije preprosto težko zagrabiti konceptualni koren predstavljene glasbe. Hkratna umeščenost v jazzovski festival, kakršen je ljubljanski, pa tovrstne muzike sploh postavi v nekoliko nelagoden položaj, v katerem ne morejo zažareti, kot bi morda lahko.

Na glavnem odru parka so se nato odvili trije koncerti. Najprej avstrijski kvintet chuffDRONE s setom posebno demokratične godbe. Odigrane kompozicije so bile jasne in relativno trdne forme s teatralno tančico, kljub temu pa si nastopajoče in nastopajoči niso privoščili občasnih svobodnjaških izletov v bolj nedefinirane forme jazzovskega izrazoslovja. Z oznako demokratično pa ciljamo predvsem na dejstvo, da v vrvežu posameznih inštrumentalnih linij ni bilo močnejšega zavzemanja prvenstev. Vsak individualni izraz znotraj kvinteta se je držal izrazne palete usklajene jakosti. Konsistentna, uravnotežena, teatralno dinamična godba je chuffDRONE zagotovo zapisala kot enega privlačnejših glasbenih trenutkov festivalskega dneva.

Sledila so Radiu Študent dobro znana frfotanja ptičje enigme, nastop tria Birds of Unknown, ki, mimogrede, letos načrtuje izid prvenca. Zasedba že od začetka vztraja brez tradicionalne ritem sekcije, vendar zna na tem manku precej kreativno kapitalizirati. Tako ima trio bistveno več prostora za igriva plahutanja, vokalno-jazzovske medigre Patricije Škof, za saksofonske izlive Tiborja Pernarčiča in strunske eskapade Tilna Beigota. Energija muziciranja se tako razpreda izrazito horizontalno – brez konkretnejših sunkov in preskokov. Bolj lahkotno in elegantno, torej – po ptičje. Je pa res, da prav ta lahkotnost in komorna razsežnost izraza zasedbe, ob umeščenosti na večji festivalski oder, botrujeta nekoliko šibkejšemu dometu. Eleganca se ob kritični masi rada porazgubi, je pa treba dodati, da je ta sama po sebi nikakor ne razvrednoti.

Kot zadnja je na odru nastopila zasedba londonske saksofonistke Chelsea Carmichael, ki je dodobra vpeta v novo britansko jazzovsko sceno, zbrano predvsem okrog svojsko vizionarskega angažmaja Shabake Hutchingsa, ki je navsezadnje soavtor kompozicij na prvencu zasedbe. Kitarist Nikos Ziarkas je sicer štartal z vesoljsko uverturo, a se je ta ob prelivu v skupinsko godbo hitro prelevila in zvezala z nastavki, ki smo jih v kontekstu glasbenih prispevkov britanske scene v zadnjih letih že pošteno vajeni; nepogrešljiv dubovski temelj in zanj prikladne migajoče razsežnosti glasbe, neposredne in žvižgačem prijazne saksofonske fraze kot tematska vodila komadov. Izrazi zasedb, kot sta Sons of Kemet in The Comet Is Coming, so morda najboljša referenca. Chelsea vmes vsekakor najde prostor za bolj prostaške medigre in spiritualne oziroma mistične odlive v stilu kakšnega poznega Coltrana, toda te medigre in odlivi so vedno nekoliko predvidljivo vezani na standardizirane forme novega britanskega jazza in tako mestoma delujejo nekoliko vsiljeno in nič kaj predrzno.

Zaključni sklop festivalskega dneva je zahteval premik na pravcati godbeni nebotičnik, ki je dvorana Kluba Cankarjevega doma. Nastopil je mednarodni kvartet pianista Mihe Gantarja, takoj za njim pa še trio v postavi Gordon Grdina, Mat Maneri in Christian Lillinger. Lillinger, nemški tolkalec z veliko začetnico, je po svojih bobnih in mnogoterih zvočnih rekvizitih lomastil v obeh nastopih. Bistveno krepkejši vtis je pustil poslednji koncert z ravno dovolj zaletavim vrenjem Grdine, Manerija in Lillingerja. Grdinov strunski masaker in razjeden zven na kitari in udu spomnita na morda še eksplozivnejši izraz Brandona Seabrooka, ki smo ga nedavno lahko slišali na festivalu Jazz Cerkno. Zaključni zvok tria se je izkazal za pretresljiv, malone katarzičen razplet in polet prek ciljne črte petkovega dogajanja na ljubljanskem Jazz festivalu.

*Slika: Facebook profil Jazz festivala Ljubljana, avtor Miha Fras