Jazz festivala Ljubljana 2022 prvič

Recenzija dogodka

Cankarjev dom, Park sveta Evrope in ploščad pred Cankarjevim domom, 15. in 16. 6. 2022

 

Prvi dan ljubljanskega jazz festivala je otvoril Hamid Drake s poklonom pokojni Alice Coltrane. Kljub ihti je recenzentom koncert na žalost ušel in prve vtise festivala je zato pustil saksofonist Jure Pukl, ki je s kvartetom predstavljal projekt ANoRoK. Tehnično dovršeni koncert je močno zaznamovala izvrstna ritem sekcija. Kompozicije so sledile standardnim formam, znotraj katerih sta Pukl in Evans demonstrirala svoje sposobnosti razvijanja melodičnih linij z bliskovitimi in odrezavimi, vendar tudi liričnimi in povednimi soli. Izpostaviti gre tudi Sandersov solo z basom, ki je bil v nasprotju z omenjenima veliko čutnejši z močnejšim opiranjem na ritmično fraziranje, ki je skupaj z njegovimi vokalizacijami izpadlo kot nekakšna mantra ali molitev. Zasedba je predvsem na začetkih določenih kompozicij predvajala tudi nekaj zvočnih posnetkov, ki pa so predvsem zaradi svoje bežnosti izpadli medlo in neumeščeno. Kompozicije jih niso potrebovale za svoj povedni lok in z njimi niso pridobile ničesar, kar ne bi mogli ustvarjalci ponazoriti na licu mesta.

Tretji plošček angažiranih free jazzerjev
 / 18. 11. 2021

Opaziti je bilo mogoče tudi razliko v publiki, ki se je po koncertu ANoRoK izrazito pomladila. Na oder je stopila težko pričakovana zasedba Irreversible Entanglements. Kvintet se ni držal nazaj z intenziteto nastopa, ki so jo od čistega začetka držali na samem vrhu. Kazala se je v obliki gostega, ritmičnega, teksturnega igranja zasedbe, ki ga je povezovala Moor Mother s svojo poezijo. Slednja je bila ostra in slikovita, vsebinsko izhajajoča predvsem iz afroameriške zapuščine in izkustva. Kritizirala je simbolično masakriranje in izkoreninjanje širše kulture z aluzijo na apropriacijo oblike umetnosti. Njen militanten način govora je močno zaznamoval identiteto nastopa, vendar je bil v resnici ravno to, po kar smo prišli. Avtentičen izraz z referencami na vse žrtve, ki so pripomogle, da smo lahko danes priča takšnemu koncertu. S tem so ustvarjalci pokazali kontinuiteto v relaciji s svojimi predhodniki, ki je že sama po sebi dovolj, da lahko koncert označimo za edinstveno izkustvo.

Improvizatorka, skladateljica, glasbenica, ki z rdečo raketo potuje po glasbenem vesolju
 / 20. 12. 2020

Zadnji nastop prvega dne je potekal na drugi strani Cankarjevega doma, na ploščadi. Interdisciplinarni performans so izvedli Maja Osojnik in Matija Schellander, bolje poznana kot Rdeča raketa, in njuna pajdaša, ki sta ustvarjala video material. Koncert ni imel veliko skupnega s preostalimi, če govorimo striktno o idiomu jazza. Rdeča raketa sta z modularnimi sintetizatorji ustvarjala elektronske teksture, ob spremljavi katerih je Maja Osojnik recitirala svojo poezijo. Zasedbini povsem drugačni temelji so se kazali tako v zvoku kot tudi v celotnem etosu in odnosu poslušalcev. Projicirani videi so se izvrstno povezovali z glasbo, vseeno pa je bilo razmeroma težko presedlati z duhovno širokih in organskih Irreversible Entanglements na sintetični in po zaslugi okolja rahlo brutalistični zadnji koncert.

V drugi dan festivala, ko se je zvrstilo kar osem koncertov, nas je uvedla mlada zasedba Rechat v sklopu Inštituta .abeceda, ki mu že peto leto zapored z izjemo koronskih premeščanj in prilagoditev pripada Oder pri starem drevesu. Mednarodno zasedbo, ki so jo oblikovali študirajoči glasbeniki v Berlinu, sestavljajo domača ustvarjalca Samo Hude s klaviaturami ter Gal Golob s kontrabasom in Matthias Meyer z bobni ter Efim Braylovskiy s saksofonom. Zaigrali so tri daljše kompozicije, pri čemer so z izjemo zadnje, ki je bila bolj študiozno jazzovsko pravilna, zveneli precej sveže in moderno. Igranje jih je poneslo celo do približka psihedeličnega jazza in rocka, k čemur je pripomogel orgelski zven klaviatur. Kolektiv, ki muzikalno zelo dobro komunicira, je pustil fin vtis in – pohvalno – tudi željo po še kakšni skladbi.

Pianist ob izidu petih albumov
 / 13. 6. 2022

Na glavnem zunanjem odru je sledil duo, v katerem deluje pianist Miha Gantar, letošnji rezidenčni umetnik festivala in po novem tudi varovanec že dobro znane založbe Clean Feed, ki je letos izdala škatlico kar petih njegovih projektov. V sklopu torkovega predfestivalskega koncerta je odlično predstavil svoje solistične kompozicije, v četrtek pa najintimnejši in najsubtilnejši projekt z italijansko vokalistko Marto Arpini, naslovljen Songs And Serenades. Zelo srčne skladbe so kombinacija pevkinega nežnega glasu, ki je občasno okrašen z efekti, ter pretežno subtilnega podlaganja klavirja, ki se vsake toliko tudi volumsko bolj razbohoti, zaostri in preide v temoto, pri čemer se ustvarja zanimiv zvočni kontrast z mehkim glasom.

Koncertno dogajanje se je nato preselilo v notranje dvorane Cankarjevega doma, začenši z zelo dinamičnim triom, ki ga vodi turška pevka Cansu Tanrikulu. Skupaj z ameriškim kontrabasistom Gregom Cohenom in angleškim saksofonistom Tobiasom Deliusom so navdušili z improvizirano glasbeno formo, v katero vpletajo angažirano liriko. Zelo intenziven nastop, poln zvočnih premetov, hitrih in drznih preskokov je bil pravo nasprotje kvartetu Anouarja Brahema. Mojster uda je v Sloveniji presenetljivo nastopil prvič in izpolnil vsa pričakovanja. Glasbeniki so nas popeljali na krasno pustolovščino tradicionalne arabske glasbe in jazza. Njihov repertoar kompozicij je bil že sam po sebi čudovito izkustvo, a najbolj navdušujoči deli so bili trenutki, ko so si ustvarjalci puščali prostor za solistične momente, v katerih je blestel predvsem tolkalist Khaled Yassine z darbuko in bendirjem.

Zatem je sledil premik k trem nastopom, ponovno v Park Evropa, že lepo napolnjen z mladim poslušalstvom, ki ga privablja ravno dobrodošlo brezplačno dogajanje zunaj. Začel ga je bosansko-hercegovski pianist Adis Sirbubalo. Njegovo igranje sprva ni preveč obetalo, saj so bile prve skladbe precej dolgočasne in neinventivne, a bolj ko smo se bližali koncu koncerta, bolj je navduševal in se razbohotil z drznejšimi komadi mešanice klasike, jazza in bosanske tradicionalne glasbe. Prav podobno stopnjevanje je bilo zaznati pri triu tolkalista Luka Matića v sklopu .abecedinega programa. Zasedba sprva ni delovala prepričljivo in enotno, a vendarle gre za prvi Matićev projekt, pri katerem deluje kot vodja zasedbe in skladatelj. So pa se z vsako skladbo zvočno in komunikacijsko razmahnili ter razcveteli in bilo je jasno, da imajo dobre nastavke za nadaljnje delovanje in nastopanje.

Kar zadeva multidisciplinarnost festivala, je najbolj izstopal projekt bobnarja in violončelista Kristijana Krajnčana Med se iskri v temi, ki se je zvrstil naslednji in kot zadnji v vrsti zunanjih večernih nastopov. Projekt, ki je nastajal na rezidenci v Ustvarjalnem centru Krušče, je bil prava paša za ušesa in oči. Glasbeni izvajalci so namreč na odru sobivali s štirimi plesalci, med drugim z Žiganom Krajnčanom, avtorjem koreografije in Kristijanovim bratom. Gibalno-zvočno predstavo sta brata zasnovala na konceptu, ki izhaja iz slovenske folklore in mitologije, a je dopolnjen in preoblikovan na sodoben način. V tej luči se je odvil pester in razgiban performans, v katerem sta glasba in gib kreativno sledila drug drugemu ter si puščala prostor v smislu, da je lahko tudi glasba zazvenela ali pa so plesalci prišli do izraza, ko se je glasba ustavila. Samo dramatičnost sta dodatno poudarili in dopolnjevali prilagojena osvetljava odra ter tema, ki se je ob nastopu že krepko spustila nad nas.

Sklepni del četrtkovega festivalskega dneva je pripadel projektu Abacaxi francoskega kitarista Juliena Despreza. Kljub že krepko nasičenim ušesom ob osmem koncertu dneva nas je zasedba uspela zanimirati do te mere, da smo nekateri kar stoje in migetavo spremljali zvočne akrobacije tria. Naelektren in oster noiserockovski kolektiv, ki ga je spremljala tudi intenzivna spreminjajoča se odrska osvetljava, je bil eden od vrhuncev letošnjega festivala in predstavlja enega izmed bendov, ki si ga bomo najbolj zapomnili ter ga entuziastično pričakali ob nadaljnjih snidenjih v naših logovih.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Še en zanimiv dodatek h koncertu Adisa Sirbubala: eno skladbo je posvetil le dva dni prej vandaliziranemu partizanskemu pokopališču (spomeniku) v Mostarju. V uvodni del je vključil melodijo znane partizanske balade Konjuh planinom. Krasno.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness