Klub Gromka, Ljubljana, 12. 10. 2021

Ta torek, 12. oktobra, se je v sklopu festivala Mesto žensk v koprodukciji s koncertnima cikloma Defonija in Preprosti komadi za zapletene čase v prostorih metelkovskega kluba Gromka odvil solistični koncert violistke, vokalistke in skladateljice Jelene Popržan. Na Dunaju živečo glasbenico, sicer iz Vojvodine, poznamo, če ne drugače, iz vedno visokih uvrstitev na lestvicah Balkan World Music Chart ali zaradi njenih večkratnih obiskov Kreativnega kampa Sajeta, tokrat pa je na naših tleh prvič predstavila svoj solo prvenec La Folia, ki je sicer izšel že lanskega januarja pri avstrijski založbi Lotus Records.

Koncert se je začel s tipično akademsko zamudo, kar pa je bilo dobrodošlo, saj se je prav v tem času klub primerno zapolnil. Medtem je našo pozornost pritegnilo nekaj detajlov odrske postavitve. Razen pričakovanega stojala za vokalni mikrofon, na katerem sta bila obešena viola in pripadajoči lok, pod katerim je bilo povezanih nekaj skrivnostnih pedalov z efekti, sta oder zapolnila še majhen, skoraj miniaturni kitarski ojačevalec v ozadju in miza z neznanim, s krpo pokritim predmetom, v katerega sta vsak s svoje strani bolščala dva mikrofona. Za še dodatno mero radovednosti je po uvodnem nagovoru poskrbela izvajalka, ki je na oder prišla s sprehajalno palico in štamprlom …

Čeprav je Jelena Popržan klasično izobražena violistka in vokalistka ter najbolj poznana kot glasbenica v miljeju world music, njenega solo nastopa nikakor ne moremo opisati zgolj s pravkar omenjeno izmuzljivo žanrsko oznako. V njeni glasbi se folk in klasični motivi nenehno spajajo z gypsy swingom, šansonskimi ali šlager momenti. V kombinaciji z vokalom, ki sega vse od opernega petja do balkanskih tremolov, nežnega barvanja, scatanja in recitacije, pa je celota izredno virtuozno, iskreno in okusno kabarejsko doživetje. Rdeča nit je bržčas zelo natančno plastenje ritmičnih zank v bolj ali manj kompleksne harmonske in ritmične podlage, čez katere Popržan nato solira ali poje. 

Glede na to, da je Popržanova tudi večkrat nagrajena avtorica glasbe za teater, ni presenetljivo, da je koncert začela z avtorsko skladbo iz ene izmed svojih predstav, naslovljeno Davie. Nadaljevala je s kompozicijo The Exorcism of Gwendolyn, v obeh uvodnih kosih pa je uporabila že omenjeno postopno plastenje zank na violi in hkratno, večkrat tudi unisono petje in igranje. Pri drugem komadu smo bili obiskovalci prvič pred dilemo: je petstrunska viola res zmožna igranja v nižinah, ki segajo že v nižji register violončela, ali si je izvajalka pomagala z efektom oktaver? Impresivnemu basiranju smo bili priča še mnogokrat, še zdaleč pa to ni bilo zadnje presenečenje koncerta. Pravzaprav je presenetil že naslednji komad, priredba skladbe L’Emigrant priznanega šansonjerja Charlesa Aznavourja, sicer v bolj kantavtorski preobleki z brenkanjem na violo namesto na kitaro, a z orientalskim uvodom, ki je morda spominjal na višje uglašeno maroško brenkalo guembri.

Sledila je še druga in hkrati zadnja priredba večera, stara angleška balada Sovay, ki po pripovedi izvajalke govori o dekletu, ki se je odločilo zvestobo svojega izbranca preizkusiti tako, da se je preoblekla v roparja, ga oropala in ga bila pripravljena ubiti, ako ji izroči tudi prstan, sicer njeno darilo. Sledil je ‘prvi specijalni gost’ večera. Po dramatični odstranitvi pregrinjalca na mizi, ki nam je že pred koncertom burilo domišljijo, smo ugledali osem vinskih kozarcev, napolnjenih z vodo. Sledil je virtuozen in rahločuten, do potankosti izdelan krajši set samo z vokalom in z do potankosti uglašenimi kozarci, iz katerih je Popržan na začetku izvabljala presenetljive harmonije, ki bi jih po sami zvočnosti težko ločili od godalnega instrumenta, proti koncu pa s štrkanjem še znova natančne ritme, pri katerih je občasno ponovno pela identično melodijo.

Kot med vsako kratko pavzo med komadi je tudi tokrat zabučal aplavz, a naj omenimo, da so bili kljub vsesplošnemu navdušenju in gromkosti ploskanja ob pričakovanju nadaljevanja in visoki stopnji pozornosti vseh pričujočih aplavzi razmeroma kratki. Performerki tako ni preostalo drugega kot požirek vode, kratka uglasitev viole in hopa-cupa naprej, tokrat v skladbo To Him, ki ji kljub izredni izvedbi ne bomo posvečali preveč pozornosti, saj sledi do zdaj že nekajkrat opisanemu receptu plastenja. Naslednja skladba z naslovom The Life and Death of Suljo pa je terjala prav poseben, duhovit uvod. Gre namreč za komad, ki je nastal po poeziji Jeleninega dedka, sicer gasterbajterja v Nemčiji. Po njenih besedah je bil đjed Božo pesnik, le da nobene od svojih stvaritev ni zapisal, pesem o nesrečnem Suljotu pa je po spominu zrecitiral v njen prvi mobilni telefon z možnostjo snemanja zvoka. Zvočni uvod v komad je bil ob spremljavi brenkanja na violo najverjetneje prav ta originalni posnetek, kasneje pa nam je z novim izvrstnim vokalnim nastopom Popržan ispričala zgodbo ubogega Sulja, z vokalnim vrhuncem zazankanega mogočnega večglasja, spominjajočega na tradicionalno glasbo iz Dobrinja na Krku. In je glasbenica s svojim štamprlom in nami nazdravila na Sulja …

Pred zadnjim delom koncerta smo spoznali še drugega specialnega gosta večera. To je bil instrument mouthfiddle oziroma maulgeige, najbližje slovenskemu prevodu pa je najbrž ustna violina. Gre za skrivnostno sprehajalno palico, na katero sta napeti dve žici. Prva deluje kot struna na godalih, druga pa ima na koncu privezan košček plastike, ki si ga izvajalec namesti v usta, za zobe, in z manipulacijo ustne votline v stilu drumlje spreminja ton. Spet smo bili priča plastenju, a tokrat v popolnoma drugačni preobleki. V nekem trenutku pa je Popržan opustila te čudne gosli, se sprehodila do še neuporabljenega mini ojačevalca, si ob njem namestila kontaktni mikrofon na resonantni del grla in nam odpela … pravi pravcati, distorzirani rock kitarski solo.

Po zadnjem presenečenju, ki nas je ob vsem videnem in slišanem, roko na srce, še vedno presenetilo, je sledila še sklepna skladba, maratonska X Y Variations on La Folia. Za malo ozadja: La Folia je poimenovanje za eno najstarejših glasbenih form, strukturirane kadence, ki je bila nekje med 16. in 18. stoletjem ena najpriljubljenejših glasbenih oblik tako na dvorih kot tudi med glasbeniki, saj je zelo pripravna za improvizacijo, velja pa tudi za možno praprababico kasneje uveljavljene bluesovske forme. Približno 15-minutna skladba, ki pravzaprav daje naslov solo projektu ter tudi albumu Jelene Popržan, je tako strukturiran in izčiščen jam na to formo, popeljan v enaindvajseto stoletje. 

Bisa ni bilo. A tudi ni bil nujno potreben. Jelena Popržan nas je zabavala in navduševala kar dobro uro, kar je za tako intenziven solističen nastop impresivno. S suverenostjo, virtuoznostjo in tako z glasbeno kot tudi pripovedno duhovitostjo je zagotovo prepričala tudi kakšnega po preposlušanem albumu skeptičnega obiskovalca, uspelo pa ji je nekaj, kar pravzaprav postaja vedno redkeje, čeprav ne vemo, ali je za to krivo spreminjajoče se občinstvo, glasbeniki ali morda formati koncertov oziroma prizorišč. Z izjemno suvereno, ravno prav okusno nastopaško in popolnoma nepretenciozno odrsko prezenco ji je uspelo publiko spraviti v stanje izjemne pozornosti, pri katerem bi lahko uporabili izraz: jedli smo ji z dlani.