Ljubljana Jazz Festival: Cankarjev dom, Križanke, 29. 6. 2012

Foto: arhiv glasbenika

Lani začeta praksa Ljubljanskega jazz festivala, da isti glasbeniki nastopijo večkrat, in sicer praviloma solo ter nato še v eni od zasedb, se je tudi letos potrdila za izjemno plodovito. Ne gre le za možnost, da imamo kakega nam ljubega muzičista priložnost slišati večkrat ter ga preveriti bodisi solo bodisi v večji zasedbi, pač pa se ob večkratni pojavitvi posamičnih glasbenikov na odru začenjajo med različnimi glasbenimi pristopi spletati nove ideje in miselne povezave.

Te povezave pa ne ostanejo omejene le na letošnje dogajanje, marveč segajo na prejšnje festivale ter tudi v jazzovsko zgodovino. Petkov izjemen solo nastop pihalca in trobilca Joeja McPheeja je bil denimo posvečen Donu Cherryju in Ornettu Colemanu. Cherryju pa se je z izvedbo njegove muzike poklonil in ga na svojem lanskoletnem solo nastopu omenjal William Parker. Omenimo še navezo Neneh Cherry and The Thing, ki bo na festivalu nastopila danes – Cherryjeva je pastorka Dona Cherryja, McPhee pa je leta nazaj v Mariboru nastopil prav z udarno trojico The Thing. Mimogrede, naveza Neneh Cherry and The Thing igra med drugim skladbi obeh omenjenih legend.

Navezav in miselnih asociacij je najbrž še veliko, ampak vrnimo se k nastopu Joeja McPheeja. Ta je svoj koncert razdelil na dva dela, prvi, odigran na žepni trobenti, je bil kajpak posvečen Cherryju, tisti saksofonski pa Colemanu. Na trobenti je  McPhee zablestel s presunljivo paleto razširjenih tehnik, od prepihavanja in tapkanja po tipkah, prek gromkih tonov, pri katerih je zven trobente ojačeval ali ga pačil s svojim grlenim glasom, do skladbe, v kateri je skozi trobento spuščal vodo in ustvarjal abstraktno zveneče brbotanje.

McPhee je nato s saksofonom odigral nekaj navdahnjenih in precej liričnih improvizacij, a tudi če bi nastopil le s trobento, bi imeli njegov nastop za enega izmed presežkov. Iz majhne »cevi« je namreč izvabil presenetljivo mnoštvo zvokov, od prepišno zračnih do silovito predirnih. Kratek, a zvokovno zgoščen nastop se je poigraval med radovedno igrivostjo in zenovsko meditativnostjo ter v tem loku praktično povzel samo bistvo glasbe.

Svojevrstni McPheejev glasbeni performans je imel enako opraviti s free jazzom kot z avantgardno glasbo ali neidiomatsko improvizacijo, še zlasti, ko je McPhee igral na žepno trobento, inštrument, ki ga je prav Don Cherry ustoličil kot enako vrednega ostalim jazzovskim glasbilom. Enako glasbilo smo potem slišali na odličnem solo nastopu Petra Evansa. Ta je sicer ob žepni igral še na navadno trompeto, a se je, tako kot McPhee, prav na žepni izkazal za mojstra nenavadnih, sugestivnih zvokov. Od odrezavo in ritmično nadrobljenih tem, ki so v svojem drobovju le nakazovale strukturo, do huronskih vijugastih solov se je Evans veliko bolj kot na lanskoletnem špilu v Cerknem, kjer je nastopil s kvartetom, izkazal za enega najbolj domiselnih mlajših trobentačev in jazzerjev sploh.

Evansovemu solo nastopu je sledil koncert domače-mednarodne združbe Žiga Murko 13. Mlajša garda jazzerjev žal ni imela dobrega zvoka; ne samo, da je bil le-ta tehnično gledano precej raztreščen, povrh so se večkrat zatekli k revijalnemu zvoku, ki ga niti dobra igra ni mogla izvleči iz občutka zaprašenosti. Manjkale so tudi bolj dodelane ideje znotraj skladb, ki so se zdele preveč podobne druga drugi. Še najbolj so nas prijetno presenetili s komadom, ki ga je dirigirala Kaja Draksler, ki sicer ni članica zasedbe. Takrat se je zazdelo, da skladba bolj diha ter da so v njej bolj jasno določeni tako doneski posamičnih glasbenikov kot celotna zvočna slika.

Z omenjenim ni imel niti najmanjšega problema Jure Pukl, ki je pred koncertoma Petra Evansa in zasedbe Žiga Murko 13, v kateri je tudi igral, v Križankah predstavljal svoj svež album Abstract Society. Na albumu igra tudi v teh krajih čislani Vijay Iyer, ki pa ga je na koncertu zamenjala omenjena Drakslerjeva. Puklova nova glasba prefinjeno koketira s starim in novim, gradi na tradiciji, ki ji dodaja obilo modernističnih prijemov od enakopravne igre vse članov kvarteta do rabe razširjenih tehnik.

Naš saksofonist je okrog sebe izbral imenitno zasedbo; čvrsta ritem sekcija basista Joeja Sandersa in bobnarja Damiona Reida je igrala trdno in neomajno, a spet razrahljano in zračno. Na dinamične ritmične podlage sta tako Pukl kot Kaja, bodisi skupaj bodisi vsak posamič, nanašala goste navdihnjene solistične linije, ki so se mestoma izvile iz spremljave, se za hip strukturno oddaljile od zasnove komada ter se znova spretno zlile s preostankom. Pukl se je s tem koncertom še bolj trdno zapisal v prvo ligo domačih inventivnih jazzerjev, ki ne samo, da imajo vizijo nove muzike, temveč jo tudi znajo uresničiti.

Po Puklovem kvartetu je oder zasedla pevka Dee Dee Bridgewater s svojo odlično uigrano zasedbo. Pevka izdelanega nastopa in močne odrske prezence je urno dokazala, da za ustvarjalnost ni treba biti nujno avtor oziroma avtorica skladb. Pevka je namreč odpela vrsto znanih in manj znanih standardov, ki pa jim je vdihnila novo življenje. Z izjemnim vokalom se je z lahkoto sprehajala od brazilske, kakor da neobvezne poskočnosti in nagajivosti v skladbi Badna Powlla do silovitih grlenih vokalizacij v »Afro-Blue« Monga Santamarie.

Še najbolj je spojila starinskost gradiva z modernim pristopom v »My Favorite Things«, v kateri si je tudi zasedba privoščila navdihnjene izlete – od z latino ritmi potrosene ritmike pianista Edsela Gomeza do sunkovitih pasaž saksofonista, katerega ime žal sploh ni navedeno v programski knjižici.

Drugi dan ljubljanskih jazzarij nam je torej postregel z zvečine navdihnjeno in sugestivno, mestoma mojstrsko odigrano godbo. Izkazalo se je, da tudi tisto, kar na papirju morda lahko zazveni kot preseženo, nasprotno, prinaša nove presežke, v novem sijaju so zazveneli inštrumenti, za katere smo menili, da smo od njih malone že vse dobili, spet pa se je potrdilo, da imamo – seveda merimo na Pukla in Drakslerjevo – pri nas muzičiste svetovnega kova, ki nas bodo po slišanem sodeč v prihodnosti še in še navduševali ter presenečali.