Cankarjev dom, 13. 10. 2015

Na deževen torkov večer se je zgodil prvi dogodek v oktobrskem poudarku Cankarjevega doma, namenjen finski kulturi in imenovan Lokakuu. Bili smo priča epskemu zvočno-vizualnemu spektaklu Uniko, ki ga tvorijo Kimmo Pohjonen, Samuli Kosminen in Proton String Quartet, kasneje pa se je v Klubu Cankarjevega doma odvil še nastop tria MoPo, svežega nu-jazz-rock odkritja finske jazz scene.

Slabih deset minut čez pol osmo so se na odru napolnjene Linhartove dvorane prikazali Kimmo Pohjonen, ki je v Sloveniji prvič nastopil pred trinajstimi leti, Samuli Kosminen, znan po delu z islandskima skupinama Mùm in Sigur Rós, že več kot desetletje pa sodeluje s Kimmom v predstavljenem projektu Uniko, ki sta ga prvotno zastavila s Kronos Quartetom, sedaj pa se nadaljuje s Proton String Quartetom.

Koncert se je začel z blagimi, dihanju podobnimi zvoki, ki jih je iz kromatične harmonike izvabljal Pohjonen, temu pa se je pridružilo milozvočno drgnjenje godal. Po nežni uverturi se je godba stopnjevala proti bolj ritmiziranim glasbenim izrazom. Vmes smo si lahko predstavljali nežno prhutanje vetra in cvrčanje ptičkov, kar so pričarala godala in Pohjonenova z MIDI-jem podkrepljena in močno naefektirana harmonika. Ko je v glasbo vstopil še Kosminen, jo je podprl najprej z bučnimi tolkalskimi sempli orjaških in bučnih bobnov, kasneje pa je pokazal vse obraze svojega MIDI kontrolerja, s katerim nadzira raznorazne semple od godal, harmonike, dihom podobnih šepetanj do prej omenjenih tolkal ali bučnih, oktavno nižanih dromelj, ki spominjajo na filmske napovednike.

Godba je bila nežna, otožna, razigrana in tudi dramatična. Kimmo je vmes zagodel tudi z glasom, huun-huur-tujevsko pogrlel ali veseljaško zajuckal, v nekem trenutku pa so se vokalov poslužili vsi nastopajoči. Ko se je glasba razživela, se je zdelo, da je majhen odrček, na katerem je Kimmo raztegoval meh, premajhen za njegovo dušo in je moral poplesavati naokoli, blizu godalcev, pri tem pa paziti na svoje efekte, razporke med odrčki in svoje soigralce. Kljub kvalitetni izvedbi, dodatnemu bisu dveh komadov in stoječim ovacijam ob koncu nastopa pa je ostal grenak priokus že slišanih vzorcev in preveč populističnega podajanja vsebine.

Po pompoznem in teatraličnem začetku večera je bilo nadaljevanje bolj preprosto in klubsko sproščeno. Trio MoPo, ki ga sestavljajo Linda Fredriksson s saksofoni in zvončki, Eero Tikkanen s kontrabasom in električnim basom ter Eeti Nieminen za bobni in zvočili, so pokazali odlično in poživljajočo godbo, ki je kar klicala po plesu. Kar je prej Linhartova dvorana onemogočala, je Klub Cankarjevega doma - možno je piti pivo in stati ob strani - s sproščenim ozračjem dopuščal.

Mladi, nadebudni in obetajoči finski jazz trio je pokazal spretno gibanje med prenekaterimi vzorci glasbenih praks, prehajali so med kompozicijo in improvizacijo ter nezaznavno brisali meje med obema. Njihova izvirna glasbena govorica združuje malo funka s punkovsko držo, jazz-rock in celo bližnjevzhodne etno vložke. Vsi se poslužujejo tudi vokalnih medklicev in uporabe dodatnih glasbil: zvončkov, glockenspiela, ustne harmonike in malih zvočil. V komadu Hevi Metal je Fredrikssonova zaigrala kar na oba saksofona skupaj, Tikkanen je spretno prehajal med akustiko kontrabasa in distorzijo električnega, Nieminen pa je navduševal s pretanjeno bobnarsko igro in izvrstnimi soli. MoPo so tako pokazali skoraj meditativne, globoke momente, prežete z igrivo, mladostno energijo. Prijetno dezorganizirana jazz godba.

Zaključimo lahko, da je bil prvi koncert v finsko obarvanem oktobru v Cankarjevem domu kar prijetna poslastica, tako vizualna kot zvočna, tako pompozna kot tudi življenjsko prizemljena. Nenazadnje smo izkusili tako godbo prekaljenih in uveljavljenih “starcev” kot tudi vzpenjajočih se in nadebudnih mladcev. Prijetno.