Komen na Krasu, 24.−26. 6. 2016

Eden izmed znakov, da je poletje tu, je tudi pestra paleta festivalov v naši deželi. Tokrat se bomo posvetili deveti izvedbi Krastivala, ki se tradicionalno dogaja v kraškem Komnu. Kot je bilo pričakovati, smo videli veliko domačih bendov in veliko bendov iz sosednjih držav.

Zanimiva je ugotovitev, da je v naši majhni deželi toliko festivalov, da si lahko častiš enega vsak vikend in jih lahko še izbiraš, ker ima vsako selo manjši ali večji festival. Že poimensko naštevaje bi nam pogubilo preveč časa. Ta prenasičenost daje občutek, da si vsakdo želi imeti svoj festival in se ponosno udarjati po prsih, češ, 'tudi mi imamo zdaj festival, torej smo'. Na neki način je ta diverziteta in pestra ponudba dobrodošla, saj imaš ogromno izbire, ampak problem se pojavi, ko je več festivalov žanrsko enako ali podobno obarvanih, z istimi bendi in s kroničnim pomanjkanjem publike. Predvsem pa specifično majhni DIY punk festivali v zadnjih letih zelo pešajo s ponudbo in so hitro spregledani. Glavni problem je ta, da na njih lahko vidimo bodisi domače, bodisi bende iz sosednjih držav, ki bodo v vsakič aktualni klubski sezoni tudi sicer igrali po domačih klubih. Zaradi tega ni dovolj motivacije, da bi se celotna scena za določen vikend premaknila na določen festival.

Letos se je ekipa Krastivala skupaj s pomočjo kolektiva SubArt potrudila in pripeljala legendarne Extreme Noise Terror. Po rezultatu sodeč se jim ta poteza ni preveč obrestovala, saj je bil obisk zelo podoben kot prejšnja leta. Vseeno pa je to dobra smernica za takšne festivale, tudi in predvsem zato, ker je treba tvegati kakšen evro več, da pritegneš kakšnega ekstra punksa. Moramo priznati, da se nam še zmeraj kolca po festivalu Balkanika Core, s katerim sta se pretegnila AKD Izbruh in kolektiv Rafal ter v Kranj pripeljala velika imena punk scene. Enkrat so celo sodelovali z Krastivalom.

Dejansko so bili to festivali, na katere se je folk pripeljal od daleč. Takšne prakse so nujne, če hočeš imeti festival, kot se spodobi, in bilo bi zelo pozitivno, če bi se organizacijski kolektivi več povezovali. Lahko si le prestavljamo, kaj bi bilo, če bi se več kolektivov zbralo in ustvarilo en zavidanja vreden festival, ker fantastičnih lokacij in pridnih ljudi nam ne manjka. Mreženje posameznih kolektivov je vitalnega pomena za podzemno sceno. To se pri nas premalo dogaja in take prakse so preverjeno uspešne v tujini. Kdaj imamo tudi občutek, da so celo naši festivali podvrženi slovenski mentaliteti, tisti, ki pravi, da mora biti naša fasada lepša od sosedove. Dokler bo ta ozkoglednost in zaprtost samih vase prevladovala, bomo odhajali na festivale drugam. Izpostavimo lahko le primer festivala No Sanctuary, ki se je iz Belgije preselil v hrvaško Reko. Izbor nastopajočih je vrhunski in zavidanja vreden, saj pripelje v neposredno bližino nekaj legendarnih bendov ter aktualne zasebe, ki so trenutno pozitivno izpostavljene na sceni.

Naj pa ne zaključimo s pametovanjem, kaj bi lahko bilo, in se raje osredotočimo na to, kaj je bilo. Krastival že tradicionalno vabi zasedbe iz neposredne bližine in ustvarja nekakšen „meeting point“ za podzemne bende in ljubitelje punka. Iz petkovega programa je vredno izpostaviti domače Grable, ki so mlad bend iz Trbovelj in igrajo enostaven tu-pa tu-pa punk. Poleg njih so bili zanimivi še Skiplikers iz Anglije. Ti so v bistvu častilci kulta švedskih Anti-Cimex, v čemer so pač dobri. Brez presežkov in kompliciranja, skratka, pravi skandinavski crust.

V soboto je bil izbor bistveno bolšji. Imeli smo možnost videti Shiv, ki so v bistvu ponovno oživljen projekt, in to je bil njihov drugi nastop. Gre za progresivni d-beat crust z vplivi metala. Zasedba črpa navdih iz izjemno širokega spektra bendov in to se pozna v dinamični formi, ki jo zasedba premore. Definitivno eden izmed bendov, ki ga morate videti v živo, nova prilika za to se ponuja že to soboto v Gromki. Prav tako smo imeli možnost videti vrhunec hrvaške crust/grind scene. Prvi so bili Namet, ki prisegajo na metaliziran crust s prijetnim občutkom za apokaliptične melodije. Sledili so Disbaja, ki smo jih imeli že priliko videti na slovenski odrih. Ponovno so dokazali, da so mojstri stenchcora. Hrvaško punk revijo pa so zaključili Krlja in dali jasno vedeti, da so eden izmed najbolj perspektivnih grind bendov v regiji. Kaotična evforija od začetka do konca.

Angleški Desecration so navdušili z dovršenim death metal grindom in končno je bil čas tudi za heroje festivala Extreme Noise Terror. Ne moremo zanikati, da nismo imeli visokih pričakovanj, ampak ostali smo nekoliko razočarani. Z vidika glasbenega performansa je bilo vse lepo in prav, vendar pa je potrebno poudariti, da njihov novi vokalist ni imel prave zveze z legendarnim bendom. Po smrti originalnega pevca Philla Vanea se jim je pridružil Ben McCrow, ki je ob drugemu pevcu in še edinemu originalnemu članu Deanu Jonesu popoln kontrast poznani podobi zasedbe. Ikonična figura benda je definitivno ravno omenjeni Dean Jones, ki je utelešenje dekadence, na drugi strani pa imaš tipa, ki zgleda, kot da je prišel naravnost iz fitnesa in se kot gorila tolče po prsih. Poleg zgrešenega odnosa je njegova interpretacija starih komadov prav tako zgrešena, saj ni podobna Phillovemu vokalu, ta je namreč v veliko primerih uporabljal nekričeč način petja. Skratka, novi pevec bi moral imeti za sabo dvajset let vdihavanja lepila, ne pa fitnesa.

Zaključimo s pohvalo ekipi Krastivala, ki se že devet let trudi in organizira festival, kamor se lahko pridemo družit in zabavat ob podzemni glasbi. Naslednje leto spet, tako kot vedno. Aja, še pomembno dejstvo, ki je marsikomu neznano: Krastival ni Krastival zaradi crusta, ampak zato, ker je na Krasu.