Močvara, Zagreb, 19. 10. 2017

Pred zdaj že skoraj dvema tednoma je zagrebška Močvara v organizaciji mladega kolektiva Živa muzika gostila Laurel Halo, dominantno glasbenico znotraj novejših trendov izzivalnejših, nekonvencionalnih elektronskih glasb, ki pa svoja mesta najdejo tudi v klubskih prostorih, v prvi vrsti predvsem preko festivalskega kroga, ki z močno institucionalno in medijsko podporo usmerja trende bolj umetniško nagnjenega segmenta sodobne mlade, pustolovske, pretežno z novo tehnologijo navdahnjene elektronske in elektroakustične muzike. Laurel Halo štejemo v linijo najbolj izpostavljenih prvohodcev tovrstnih glasb, v vrsto z denimo Danielom Lopatinom ali Holly Herndon, pa seveda še mnogimi drugimi, ki so se na vrh povzdignili z močno podporo avanturističnega duha pomembne publikacije The Wire, določenih izpostavljenih založb in omenjenega povezanega festivalskega kroga ter seveda plošč, ki so bile deležne izredne hvale za inovacijo in prispevek k novorasli, s spletom in širšo digitalno kulturo zaznamovani glasbi.

Laurel Halo je v Zagreb pripeljala Živa muzika, zanimiv kolektiv pobudnikov, ki so v mestu v neoddaljeni preteklosti gostili tudi že denimo sorodno izvajalko Elysio Crampton, sicer pa gre za organizatorje zabav na tistem bolj čudaškem koncu aktualnega plesno klubskega življenja ter kolektiv, ki občasno tudi s pisanimi prispevki, pojavnostjo na spletu in v preteklosti tudi z radijsko oddajo tematizira predvsem aktualni, bolj kot ne virtualni prostor, umeščen v razpoko med plesno klubsko kulturo in abstraktnejše, bolj zvočno avanturistične konce spektra. Tokratni večer z Laurel Halo so opremili z dvema setoma lokalnih akterjev, otvoril je vse bolj izpostavljeni in tudi nam v Ljubljani že dobro znani zagrebški domačin Strahinja Arbutina, po v sredico časovnice umeščeni Halo pa je zaključil logaški reprezentant, radijski kolega Christian Kroupa, tokrat pod psevdonimom Alleged Witches.

Neposredno po zaključnih taktih čudaške, rezke dubčine izpod prstov Strahinje Arbutine, ki smo ga žal ujeli le v zaključku seta, je s položaja za veliko obloženo mizo na odru svoj nastop začela Laurel Halo, za katero smo se po letošnji plošči Dust upravičeno spraševali, kaj nam ima v živo ponuditi tokrat. Brez odvečnega tematiziranja njenega umeščanja tako imenovanega eksperimenta v klubski prostor, kot bi ga koncipiral denimo britanski glasbeni pisec in vplivnež Adam Harper, naj hitro in takoj razkrijemo, da Laurel z ničimer ni zares koketirala s klubskim plesnim duhom, temveč je izvedla zelo ambientalno, še dodatno abstrahirano verzijo scenosleda glasbe z zadnje plošče. Oborožena standardno, s semplerjem in klaviaturami, je z zbrano publiko delila zelo drugačen nastop, kot smo jih bili vajeni v njenem zadnjem obdobju na hrbtih albuma Chance of Rain, kratke plošče In Situ ter 12-inčnih EP-jev, ki so z interpretacijami tehnoidnih muzik odprli pot zankanju ritmičnih loopov in razprte sintovske improvizacije.

Že takoj iz uvoda je bilo razbrati, da bo njen nastop, vsaj v tokratni izvedbi, temeljil predvsem na odprtem improviziranem zankanju prednasnetih vzorcev, ki jih je za ploščo Dust pripravila z zares izjemno odbrano superskupino aktualnih glasbenikov improvizatorjev, raziskovalcev in žanrskih ledolomilcev – Elijem Keszlerjem, Klein, Lafawndah, Samom Hillmerjem aka Diamond Terrifier, Craigom Clousom aka Shit and Shine in drugimi. Nad te abstrahirane vzorce je polagala živo igrane klaviature in petje, glas, ki njeno delo bolj ali manj določa že od začetka. Glasba se je valila počasi, Laurel je postopoma in z nepretenciozno, nevpadljivo eleganco vpeljevala prečiščen izbor semplanih inštrumentalnih vzorcev, ki so se vili in vrtinčili v težko sledljivih ritmiziranih spiralah, s kontraintuitivnimi poudarki in v plastenih nekvantiziranih taktnih načinih. Glavni nosilci atmosfere so bili čudaški, dolgi, razpotegnjeni in zamikani basovski loopi ter lesketajoči se, protokarnevalsko melodični, počasni atmosferični skupki različnih tolkal, saksofonov in svetle, barvite klaviaturske elektronike. Basovske linije so se le dvakrat med nastopom spustile v nekoliko očitnejše spogledovanje z ritmiziranimi tolkalskimi elementi, a tudi takrat se niso izvile iz enigmatičnega, dezorientirajočega vrtinca loopov in vzorcev, ki so v zamaknjeno atmosfero med publiko vmešali predvsem zasanjano majanje, nihanje, počasno sledenje razpirajoči se atmosferi. Na pravzaprav enak način je Laurel v odigrano muziko vpela tudi pesemski format, seveda, kot rečeno, primarno skozi petje, glas med drugim oblečen tudi v močne vocoderje, ki pa koncerta ni obrnil v kako elektronsko kantavtorstvo, temveč je v razpoloženjski in s ključno improvizacijo zaznamovani transžanrski lok vpeljal še družabnejše občutje pesmi, element prijaznega, poznanega, spevnega; spomin in navade poslušalca, obiskovalca, družabnega bitja v družabnem okolju … Četudi Halo ni niti za trenutek podlegla skušnjavi natančnega zrcaljenja poznanih, domačnih, skoraj-plesnih aranžmajev s plošče.

Vendar je njen nastop, sicer ne najbolj posrečeno umeščen v sliko ne najprimernejšega zvočnega sistema, na zbran avditorij deloval presenetljivo fino, Laurel je resnično uspelo izpeljati premestitev ključno improviziranega, žanrsko in po glasbeniški metodi popolnoma razsrediščenega univerzuma, med za takšno glasbo precej številno in dojemljivo mlado publiko. Vse, kar bi si človek v taki situaciji še lahko želel, je občutek močnejšega razumevanja hkrati inkluzivnih in razdiralnih konsekvenc, ki jih takšno premeščanje injicira v širšo sliko aktualnih glasb, živečih na koncertnem, preformativnem in diskografskem terenu. Razumevanja ključne vloge improviziranega, digitalne sodobnosti ozaveščenega zvočenja, vključevanja izrazito individualnih kreativnih zunanjih doprinosov v avtorsko raztelešeno celoto izraza Laurel Halo, in tehnološke določenosti živega izvajanja glasbe, ki se odlepi od temeljnih, na osebo vezanih določil virtuoznosti, in ki glasbo razprostira v nedoločene dimenzije ustvarjanja razpoloženja, ne- oziroma kontra pristnih izvirov glasbenih, individualno izrazito specifičnih in s skrbjo odbranih, po drugi strani pa raztelešenih, razosebljenih žanrskih in generičnih vstopov ali izstopov. Oziroma, želeli bi si lahko več razumevanja zavestne manipulacije načinov doživljanja glasbe v javnem prostoru, ki je gotovo fokus tako Laurel Halo, kakršnega lahko razbiramo iz številnih intervjujev, pa tudi ostalih glasbenikov, ki jih je vključila v svoj najnovejši projekt, glasbenikov, ki so vsi po vrsti močno zaznamovani z različnimi oblikami skupnostnega dela, razbijanja ustaljenih vzorcev glasbenih, metodoloških in poslušalskih navad ali tehtanjem in manipulacijo načinov distribucije ter fizične prisotnosti glasbe in glasbenikov na terenu.

Način delovanja nastopa Halo je navdušil predvsem z nevpadljivo, konceptualno tehtno, avtorsko neromantizirano avro. Glasbenica je nastop zaključila abruptno, nepričakovano in brez polaganja upa v nadaljevanje. Na tem mestu pa je v dogajanje, kot smo ga tematizirali do tega trenutka recenzije, skoraj že neverjetno očitno in transparentno vstopil paradoks, ki z danim glasbenim miljejem pravzaprav vdira z vseh strani, v vse najmanjše pore, do meje, ko zares otipljivi ostanejo le še koncepti in z njimi povezane ideje, implikacije katerih smo predstavili v predhodnih segmentih pričujoče recenzije.

Namreč. Ne! Tako imenovana eksperimentalna glasba Laurel Halo tukaj ni dokazala, da zanjo obstaja konsistentno smiselno mesto na klubskem terenu. Po zgolj nekajminutnem premoru, je za set Alleged Witches pod odrom ostala le peščica prej prisotnih obiskovalcev. Element družabne izkušnje, dejansko povezane z javno živo glasbo, je popolnoma kolapsnil. Seta kolega Kroupe, ki pod psevdonimom Alleged Witches ustvarja izjemno osredotočeno, strašno dodelano tehnoidno, tribal in jungle začinjeno plesno glasbo, z dovršeno produkcijo, ki izjemno dobro deluje na klubskem ozvočenju; seta, ki je bil za lokalne razmere med drugim tudi zelo dobro kuriran ob lik in delo Laurel Halo … tega seta ni več poslušal skoraj nihče. Izmed družbice po hitri oceni med 100 in 150 ljudmi, ki so užili abstrakcije Laurel Halo, jih pod odrom Kroupe nikoli ni plesalo več kot deset in še med teh deset se je prikradel tisti nehvaležni občutek spranega, štancoidnega rejva. Ostala družbica se je zadrževala s kozarci pred vhodom v dvorano, kot bi se udeležila zakuske po otvoritvi galerijskega dogodka in nato prav tiho poniknila. Vdrl je občutek strupene nezavezujočnosti, ki prežema sodobni clubbing, manko vsake resnosti, in to ravno na mestu, ki umetno proizvaja videz resnosti, s katerim napaja in upravičuje pogosto institucionalno, sponzorsko in medijsko podporo.

Kam tu zdaj umestiti samo Laurel Halo in njeno glasbeniško prakso, je večje in pomembnejše vprašanje, kot se zdi ...