Kino Šiška, 1.3.2018

V četrtek zvečer nas je v kletne prostore Kina Šiška privabila predstavitev svežepečenega prvenca domačega dvojca Warrego Valles, projekta Nine Hudej in Nine Kodrič z naslovom Botox, izdanega istega dne za založbo Kamizdat. Temu je sledil še posladek z nastopom Hyperdubove varovanke in zaradi svoje precej netipske elektronike kritiško večkrat okronane zvočne raziskovalke Laurel Halo.

Za uverturo v večer je poskrbela nadobudna DJ-ka Nulla, ki je ozračje ogrela s precej klubsko orientirano tehnoidno zabuhlostjo. Glede na sedimentaren frekvenčni spekter, štiričetrtinsko metrično konstantnost, in za prostor Kina Šiška presenetljivo plesno dojemljivo publiko, se je Nullin set močno spogledoval s formo klubskega warm-upa in se morda celo preveč poigraval z znano šibko točko domače publike, ki bi jo lahko poimenovali kar techno ahilova peta. Uvodni nastop je v glasbeno sosledje večera tako morda vnesel nekoliko preveliko stilsko vrzel, saj je bila tranzicija k postklubskemu ob prihodu Nin na oder precej občutna.

Njun skoraj enourni v živo izveden nastop je bil razgiban, elastičen in na momente celo hiperaktiven sprehod čez daljše in krajše zvočne vzorce z albuma. Iz teh so se na trenutke rojevali klubsko orientirani segmenti, ki sta jih venomer znova podirali, permutirali in včasih celo nepričakovano nadomeščali z novimi. Predhodno ogreta in malenkost z zvokom šokirana publika je potrebovala nekoliko več časa, da se je ujela v metrično kompleksnejšo mrežo toka misli Warrego Valles, a se je kmalu izkazala za precej prilagodljivo in odprto. Drugo polovico nastopa so tako že spremljali odobravajoči vzkliki in plesni koraki na tudi tiste bolj neposkočne ritme, vzdušje pa je ob končnih footworkerskih vzdihljajih doseglo vrhunec večera. Precej dodelan in samozaveden set, inovativna igra z ritmom poudarkov in navsezadnje celokupna vizualna podoba, za katero sta poskrbela eminentni Stefan Fähler s sintetično naslovnico in TV analogna projekcija Izlanda, so tako ob koncu nastopa poželi bučen aplavz.

Po krajšem odmoru je vajeti prevzela Laurel Halo, ki je, tako kot njeni predhodnici, poskrbela za stilsko nezveznost. Če je bil zvok Warrego Valles v svoji sicer precejšnji zvočni suverenosti na momente tudi zavedno koroziven, je Laurel zbranim pokazala svojo mehkejšo plat. Za to sta v osnovi skrbeli že močno reducirana zvočna jakost in precejšnje prizadevanje umetnice, da je svetlobni tehnik po večih poskusih le omilil odrsko osvetlitev. Dotična atmosfera je zagotovila svojevrstno intimno doživetje, ki so ga mnogi potencirali še z zaprtjem oči in rahlim zibanjem telesa. Zvočna pot se je vila od popolnoma svobodnih kompozicij terenskih posnetkov do drugačnih in precej inteligentno skovanih dubov, ki so izigravali zakone gravitacije in čuječnejšim mehko obračali tla pod nogami.

Podobne izkušnje z Laurel Halo je v svoji recenziji jesenskega dogodka v Zagrebški Močvari opisoval že kolega Pucelj, ki je njen nastop opisal, kot da Laurel z ničimer ni zares koketirala s klubskim plesnim duhom, temveč je izvedla zelo ambientalno, še dodatno abstrahirano verzijo scenosleda glasbe z zadnje plošče Dust. Njegov komentar je omembe vreden tudi zato, ker, če ga nekoliko poenostavimo in izvzamemo iz konteksta, problematizira kupčkanje Laurel pod streho izpeljank klubske glasbe. Podobne pomisleke je načenjal tudi četrtkov dogodek, saj je predhodno precej napolnjeno dvorano do konca Laurelinega seta zapustil velik delež publike. Warrego Valles se sicer prav tako nista direktno spogledovali s klubskimi praksami, a vendar je bil njun tehnoidni izvor občuten, tak pečat pa so najverjetneje pričakovali tudi obiskovalci. Tako je bil nastop Laurel Halo postavljen pred realnost nekih ne povsem združljivih praks in je v svoji izvenklubski senzibilnosti za klubsko-doživljajsko orientirano publiko delno izgubil svoj pomen.

Za same umetnice sicer nikakor ni potrebe po tem, da bi si tukajšnje recenzentske pomisleke jemale k srcu, saj sta bila oba osrednja nastopa sama po sebi na precej zanimiv način inovativna in sta dobro poosebljala umetniško delovanje izvajalk. Morda bi organizatorji dogodka morali premisliti, če bi koncerta bolje delovala posamično, za kar bi vse izvajalke zagotovo nabrale dovolj glasbenega materiala in publike. Sicer pa smo dva skorajda ločena nastopa tudi dobili. Samo vzdušje in obiskovalci v dvorani so se med nastopoma deloma zamenjali, kar je koncert naredilo svojevrstno zanimiv in privedlo do redke časti, da je domači izvajalec doživel več podpore publike kot gost iz tujine. Kar pa seveda nikakor ni napačno. Morda celo spodbudno!