CUK Kino Šiška, 15. 6. 2016

(foto: Matevž Čebašek)

Včeraj je na malem odru Kina Šiška odzvanjala predvsem nova glasba soničnega mladeniča Leeja Ranalda, ki sam nosi vozlišča zvenov različnih preteklosti rocka in osebne zgodovine ustvarjalca, ki je z zasedbo Sonic Youth in zvenom svojega Fender Jazzmasterja močno zaznamoval hrupno plat punkrocka zadnjih treh desetletij. Tega na koncertu ni imel s seboj, temveč sta ogrodje skladb priskrbeli dve akustični kitari in Leejev vokal, ujet med melodičnim vokaliziranjem in zanj značilnim polpetjem in polrecitativom, nekakšnim njujorškim 'sprachgesangom' v stilu Louja Reeda. V lastnih pesmi Lee zveni bolj umirjeno, vokalne melodije pa dobijo več prostora in šarma, pa čeprav vse skupaj včasih zveni tudi malce nerodno. Lee je na koncertu nastopil ob boku odličnega španskega multiinstrumentalista in producenta Raula Fernandeza z električno kitaro, klaviaturami in spremljevalnim vokalom. Skupaj večkrat nastopata kot dvojec El Rayo, Fernandez pa je ključen za celovito podobo pesmi, ogrodje katerih nosi akustična kitara in so zato skrajno prilagodljive glede izvedbe; od solo izvedb, akustičnih izvedb in izvedb v kontekstu polnokrvnega benda. Če je Kim Gordon v dvojcu Body/Head v Šiško prinesla zven in podobo njujorškega artcoola, Thurston Moore pa v motorični ritem krautrocka vpeti zven sonične mladine, je Lee Ranaldo nastopil najmanj sonicyouthovsko in najmanj pretenciozno, kljub ležernosti večera pa nič manj intenzivno v intimnem, sedečem ambientu male dvorane Kina Šiška. Predvsem je pokazal, kako lahko ustvarjalec dostojanstveno hodi po novi zvočni poti in si kroji novi status, pa čeprav je ta bistveno manjši in manj ambiciozen napram preteklosti.

Večino repertoarja so predstavljale povsem sveže pesmi s prihajajočega albuma 'Electric Trim', ki sta ga Lee in Raul posnela v sodelovanju s člani Ranaldove spremljevalne zasedbe The Dust in gostov, kot je Sharon Van Etten. Ranaldo se je na solistično avtorsko pot podal po razpadu matične skupine. Seveda je kot solist in v različnih projektih snoval že prej. Verjetno še pomnimo, kako šokantno je v eter Radia Študent zarezal rezki kitarski hrup njegove plošče 'From here To infinity', ki se prek zankanega groovea ni in ni hotel končati. A vsi projekti, od Drift, prek sodelovanj z ženo Leah Singer, improvizacij s tolkalcem Williamom Hookerjem in vsestranskim umetnikom in turntablistom Christianom Marclayem, do sežemanj improviziranih zvenov z eksperimentalnimi filmi Stana Brakhagea stena v Text Of Light, niso vsebovali klasičnega formata pesmi. Pesmi so v zven Sonic Youth vnašale dobršno mero psihedeličnih usedlin, skozi katere so v kasnejši fazi benda vse bolj pronicale Leejeve korenine, razpete med Neilom Youngom in Grateful Dead. Lee jih je v svojem solo ustvarjanju od albuma 'Between The Times and Tides' dalje še razširil in izkušnje iz matičnega benda pretopil v svojstven tipično ameriški kitarski rock že delno sredinskega formata, ki ga postavlja ob bok snovanjem kolegov iz Pearl Jam, J. Mascisa iz Dinosaur Jr., Stephena Malkmusa iz Pavement in Louja Reeda.

Torej izkušnja punkrocka osemdesetih, ki pa se nesramno spogleduje s preteklostjo folka in rocka in s tem očitno odganja zvočne puriste, ki te ustvarjalce lahko slišijo in cenijo zgolj v njihovem preteklem zvočnem habitatu. Hkrati pa prej rečeno pomeni, da je dekonstrukcija pričujočega formata ves čas na delu. Nekje izbruhne v silovitosti hrupnih zvenov, drugič pa se vanj pritajeno staplja v obliki atmosfer ali poetičnega drnca besed. Ta diapazon se je na pričujočem koncertu razširil še v sfere britanskega folka, pritajenih vzhodnjaških zvenov, sodobnih in preteklih odtenkov rockerske opojnosti in bohotnih, a razpršenih vokalnih harmonij v refrenih kakšne zahodne obale ZDA iz šestdesetih, vpetih v njujorški 'cool', ki ga lahko lociramo vse od Velvet Underground dalje. Mimogrede je odmev slednjih zvenel v harmonijah obeh kitar. Lee je predvsem ubiral akorde ter pritajene solaže, melodije ter bolj robustne in hrapave zvene pa je prepuščal Fernandezu. Skupaj sta ustvarila imenitno strunsko alkimijo, pri kateri akustika še vedno nosi nosilno vlogo. Predvsem pa se je skoznjo izkazalo, kako pomembna je ta dvojnost zvena v delu Leeja Ranalda.

Če je bil to prej Moore in danes v The Dust Alan Licht, je bil enako ključen včeraj Fernandez. Le da slednji zvočno mnogo bolj sloni na bolj ustaljenih kitarskih obrazcih iz zgodovine rocka in jih hkrati imenitno plemeniti z igranjem klaviatur, vokalnim harmoniziranjem v višjem registru in dostojnimi hrupnimi vrtinci, ki so razburkali koncert predvsem v zadnjem delu.

Ranaldo je koncert začel z zanj tipičnim zvenečim odprtim akordom in zvončkljanji, s katerimi je nastavil ambient, a ga nato kaj hitro peljal v formo pesmi in povsem drug zven. Njegova aktualna glasba namreč ne sloni več toliko na pretanjenih drugačnih uglasitvah, temveč je bližje klasičnemu rock in folk zvenu. Zato lahko vanjo mirne duše vtakne priredbo britanske folk pevke Sandy Denny in nas opomni na bolj popoidne momente Sonic Youth s skladbo 'Off the Wall' z aktualnega samostojnega prvenca. Obe sta zaigrala v dodatku. Vmes so bile predstavljene tudi skladbe s plošče s skupino The Dust, 'Ambulancer' in Riding Tide', obe razčlenjeni zgodbi, ki prehajata med kitarsko psihedelijo, folkom, pop refreni in kitarsko dekonstrukcijo. Ta v pesemski aktualnosti Ranalda ni dramatična, temveč predvsem v naturi teksture in ambienta, ki malce razprši in razrahlja formo. V njih pa ob značilni gostoti, zvenenju kitarske povratne zanke in distorzije predvsem Fernandez s klaviaturami in kitaro vedno ohranja kanček razdrobljenih melodij.

Glasba Leeja Ranalda je torej na neki način sklenjena zgodba. Z njo nas pelje v svojo intimo, v refleksije in regresije, v mladostno odraščanje, v soočenja z minljivostjo ob padlih soborcih in v obračunavanja z aktualno politično realnostjo. To je začinil s stavkom, da je 'Hillary supporter', ob najavi enega vrhuncev večera, nove pesmi 'Thrown Over The Wall', za katero je neki njegov prijatelj dejal, da bo ob Trumpovi zmagi pesem revolucije. A to bo le, če revolucija zveni tako kot Spacemen 3, kot huda in rezka psihedelija, v kateri je vse deloma zamaknjeno in zapacano z distorzijo in pokvečenim vokalom. Sam priznam, da me je Ranaldov album 'Between The Times and Tides' precej razočaral, 'Last Night On Earth' pa deloma popravil vtis. Problem ni bil toliko v glasbi kot v besedilih, ki so bila naivna, polna klišejev in bazirana na rimanih končnih zlogih. Včerajšnje nove skladbe so to ovrgle. In čeprav smo jih slišali v okleščeni obliki, zvenijo polno, aranžmajsko domišljeno in izvedbeno suvereno. Za njimi stoji avtor, ki se ne uklanja ustaljenim podobam o sebi. Tudi zato smo bili priča dobremu špilu.