MKNŽ, 24. 4. 2018

Štiriindvajseti april je bil dan v aprilu za zacahnit … Bil je dan za organizacijo izleta proti MKNŽ-ju, v Ilirsko Bistrico. Po več letih sta se namreč tam spet mudili zasedbi Leechfeast in Human Host Body. Šlo je torej za srečanje trojega, dveh zasedb ter specifičnega prostora, ki v tem primeru nikakor ni zanemarljiv faktor.

Dogodek se je osnoval v sklopu evropske turneje zasedbe Leechfeast, ki se je pričela z osemnajstim aprilom v berlinskem Köpiju, končala pa se bo sedemindvajsetega tega meseca v Švici, v mestecu Biel. Gre za koncert domače, čeravno hkrati tudi nekoliko tuje zasedbe, ki je s svojim svežim albumom Neon Crosses pritegnila precej pozornosti, predvsem v tujini, kar pa je pravzaprav tisto, za čemer bolj ali manj uspešno – tudi po sili - stremi veliko domačih glasbenih zasedb. Tako ni naključje, da so tokrat igrali prav z bendom Human Host Body, ki prav tako na nek način sam orje ledino svoje scene v danem prostoru, in ni naključje, da se je ta koncert zgodil ravno v MKNŽ-ju, v domačem kraju, z domačo skupnostjo. Ilirska Bistrica je bila znotraj aktualne turneje Leechfeast edini slovenski kraj, kjer so se pomudili, kar se je izkazalo za idealno odločitev, saj je tovrstna scena trenutno skoraj bolj živahna in raznolika izven prestolnice. Decentralizacijski blast, ki se skriva znotraj programov dogajanja v Postojni, kjer sta poleg mladinskega centra močna akterja še Pumpa in Kontejnr, še vedno aktualni Mostovni, če niti ne začnemo o programu MKNŽ-ja …, je tisto, kar neko specifično sceno drži pokonci. Prostori, ki organizirajo dogodke, ki uspejo neko skupnost mobilizirati zdaj sem, zdaj tja.

Tako se je zgodilo, da se je torej ta torek v MKNŽ-ju ponovno srečal lep krog ljudi, ki so se pripeljali z različnih koncev z namenom uzreti in podpreti stare prijatelje oziroma jim predvsem prisluhniti.

Prvi so nastopili Human Host Body, domači, z black metalom navdahnjeni d-beat crust, straight forward dragulj, ki je s frontmanom Bevkom pod odrom takoj pošteno zarezal skozi ves obkoncertni small talk. Bend je pred kratkim izdal štiri nove komade pod naslovom Demo Tape 2018, ki se tako preko slušalk kakor v živo zdijo pro-collapse as ever. Moč zvoka, produkt bendove uigranosti in Bevkovega vokalnega udejstvovanja pod odrom predstavlja enostavno nor val energije, ki kljub svoji relativno neoptimistični vsebini prebudi zadovoljstvo in nariše nasmeške na obraze posameznikov. Četudi je res, da se je koncert zgodil sredi tedna in da se obiskovalci temu primerno niso sprostili v tolikšni meri, kot bi se recimo pred vikendom, pa na koncertu ni umanjkalo niti dvigovanje frontmana z nogami proti stropu, čemur recimo ne pobegne nihče, ki nastopa v postojnski Pumpi.

Tako smo se v prvi polovici koncertnega programa sproščeno, a hkrati polni moči in energije predajali vsebini hitičev benda Human Host Body, tako novih a la Upam da pride vojna kakor tudi starejših, kakršen je recimo Grobovi globin, ki s svojim začetnim rifom znova in znova naježi kože poslušalcev. Za razliko od prvega dela pa je bilo jasno, da bo drugi del dogajanja žgal v povsem drugi smeri. Če smo s Human Host Body še lahko čutili nekaj moči ob agoniji pred in ob idejah raznoraznega nasilja, smo nato z Leechfeast le še obstali in udarcem iz vseh smeri nastavljali zdaj eno, zdaj drugo lice.

Zvok, ki je v obliki nojzerskega podrdravanja vdrl v prostor, še preden se je celoten bend združil v celostno enoto na odru, je tokrat narekoval in povezoval posamične komade v narativ, ki je predstavil zgodbo Leechfeast. Teatralno, instrumentalno mastno in ritmično počasi, kot je le mogoče, so nas ob izpuščanju velikih količin dima v prostor držali v šahu od začetka do konca. Ritmična zastavitev sicer stabilnega in konstantnega bobnanja, pospremljena z različno poudarjenimi spremljevalnimi elementi, nas je hkrati silila v trans in nas ravno z rahlimi zamiki poudarjenih delov iz istega transa tudi budila. Kot bi že zgolj preko instrumentalnega dela uspeli pripovedovati in kazati neke vrste ujetost posameznika v okoliščine, v katerih se zdi, da ima kao neke možnosti izbire, čeprav jih zares nima. Vokal, ki se je v začetku nekoliko izgubil med močnimi instrumentalnimi temelji, je nato kaj kmalu tudi sam pripomogel k še boljši koncertni izkušnji. Kot so fantje razjasnili že v včerajšnjem intervjuju, je k temu konkretno pripomogel tudi novi efekt za vokal - BOSS VE-20 -, s katerim se Jaka med samim koncertom nasnemava, podvaja in ga tako uporabi kot dodaten inštrument. Tudi poslušalska izkušnja tega izstopa, saj se neponovljiv loop zgodi pred očmi in ušesi samega poslušalca, kar nastopu vlije enkraten pečat neponovljivega in organskega.

Dogodek bi lahko gledali tudi kot neke vrste družinsko srečanje, z izjemo tega, da je bilo tukaj še bolj jasno to, kako kljub temu, da nam gre marsikdo od sorodnikov vsaj malo na kurac, to na koncu zares ni važno, saj celosten vsebinski in praktični del dogodka odtehtata vse ostalo. Plus da je bilo tekom celotnega večera prav zares čutiti predvsem veliko iskrene radosti in ljubezni, kar je koncert kljub specifični vsebini obeh zasedb, ki se na videz nahajata na nasprotnem polu, vzpostavilo na področju čistega užitka.