Gala hala, 9. 10. 2015

Minuli petek so se v razveseljivi, beri, koncertni in siceršnji žurerski ponudbi v prestolnici nekateri odločili za ritmično-intenziven večer, ki ga je v Gala hali za nas v sodelovanju s Kapo pripravila ekipa rx:tx. Ob uveljavljenih imenih domače beats ter elektronske scene, kot so Freeverse, Levanael in Borka, se je namreč pri nas prvič predstavil morda eden prominentnejših in najbolj cenjenih sukalcev vinila na evropskih tleh, radijski voditelj na belgijskem nacionalnem radiu, ki si je v svoji karieri kot didžej Lefto priigral naziv enega osrednjih evropskih »tastemakerjev« na področju beats, hip hop, elektronskih in drugih sodobnih glasb.

Ozračje med zidovi Gala hale je kot prvi od enajste ure dalje skušal nekoliko naelektriti domači producent Črt Trkman oziroma Freeverse. Toda kljub množici ljudi, ki je dodobra preplavila Metelkovo že pred polnočjo, je v tamkajšnje klubske prostore vse do enih, torej tekom Freeversovega skorajda dveurnega seta, v katerem je odvrtel razgibano nabirko beats, trap in hip hop štiklov, pa tudi nekaj svežega domačega materiala, denimo pesem Skin Graffiti projekta Bags ter dva svoja neizdana komada, zašlo le kakšen ducat ljudi, med katerimi so se nekateri le opogumili in kot prvi zaplesali na sicer popolnoma praznem plesišču.

Pričakovano, kajti bila je prijetna noč in ljudje so zato kar najdlje odlašali z odhodom v klubsko drobovje. Število glav na plesišču Gala hale pa se je začelo večati tekom nastopa, ki ga je pred Leftom za nas pripravil pregovorno odlični Borka. Z ritmično razgibanim setom in resnično gladkimi prehodi je domači ritmo-klepač vztrajno stopnjeval napetost ter morda petdesetglavo množico vse intenzivneje nagovarjal h gibanju bokov in nog. Poplesavali smo ob old school hip hopu, se pustili voditi funkovskim groovom in se zvijali ob bolj globokih basih različnih beats ter sodobnih basovskih linij. Borka je spretno krmaril na medžanrskih poljanah ritmično nalomljenih glasb in tako solidno razgrel dvorano, kamor je tekom njegovega nastopa pritekalo vse večje število ljudi.

Toda navkljub odmevnosti osrednjega imena petkovega večera, se zdi, da je pester nabor dogodkov opazno oklestil obisk v Gala hali. Okoli dveh zjutraj, ko je vajeti za gramofoni prevzel bradati Lefto, smo lahko na plesišču pavšalno našteli med sto- in stopetdesetglavo občinstvo, željno trikov belgijskega tehničarja. In trdimo lahko, da smo vsi dobili tisto, po čemer smo hlepeli. Lefto je kot poznavalec in raziskovalec različnih glasbenih sfer, obsegajoč hip hop vseh obdobij, novejše beats pogruntavščine, future bass odvode, širšo sodobno elektronsko produkcijo, klasični soul, plesno world glasbo in brezčasni džez, postregel z eklekticizmom par excellence. Že kratek prelet njegove biografije pač obelodani korenine njegovega slogovno razgibanega in tehnično zahtevnega mešanja raznoterih glasbenih žanrov. 20 let radijske kariere na bruseljskem nacionalnem radiu, sodelovanje z založbami Brownswood, Blue Note, !K7 Records in Stones Throw ter nastopanje z britanskim kolegom, bržkone najbolj znanim glasbenim »tastemakerjem« na svetu, Gillesom Petersonom, so le nekatere izmed referenc, s katerimi se osvetljuje delovanje tega vselej iščočega poslušalca in ljubitelja raznoterih ritmik.

Njegov didžej set je definiralo igrivo in intenzivno prehajanje med posamičnimi skladbami, ki so se v najdaljšem primeru predvajale kaki dve minuti, sicer pa so celoten njegov nastop prevevali hitri in nepričakovani, a obenem skorajda neopazni prehodi. V uro in pol dolgem setu je Lefto postregel z izrazito plesno nabirko pesmi, ki jo je nemogoče strniti v nekaj povedi. Naj le rečemo, da so v žanrsko nedefiniranem setu pretežno prevladovali ritmi hip hopa in različnih beats formulacij, z neredkimi vstavki trapa, našel pa se je tudi kakšen hitič, denimo pesem SchoolBoy Q-ja in Kendricka Lamarja, Collard Greens, oziroma delčki skladb iz Jaarovega albuma Space is Only Noise. S pomočjo računalnika je Lefto med pesmi spustil tudi kakšen vzorec za nagovarjanje publike tipa, »Lefto in the House«, ter tudi sam občasno poprijel za mikrofon in nagovoril po Gala hali razpršeno množico. V osrednjo zvočno nit je Lefto neobremenjeno tkal izseke džeza, soula in sambe, od koder nas je potem ponovno odpeljal proti sodobnejšim, z basovskimi toni dobro obloženim beatsom. Težko bi rekli, da je nastop posedoval kakšen dramaturški lok, saj se je ritmična intenzivnost ohranjala skozi celoten nastop, ne da bi zavoljo morda manj udarnih pesmi, ki so našle pot v njegov set, izgubil pozornost žal ne tako številnih zbranih. Tolikokrat citirani glasbeni eklekticizem, ki pogosto pritiče didžejem, ki si tega v resnici ne zaslužijo, se je tokrat udejanjil v vsej svoji dobesednosti. S čisto ljubeznijo do glasbe in njene moči nam je Lefto brez nikakršnih pretenzij postregel z enkratnim in nepozabnim nastopom.

Po Leftu, ko je kot zadnji za gramofone stopil domači Levanael in poskrbel za prijeten iztek večera, pa smo se tisti manj vztrajni z besedami »Life Is the Rhythm, Music Is the Message« v mislih ─ besedami, ki jih Lefto nosi na svoji desni roki - že odpravili spancu naproti.