Parkirišče pred Cvetličarno, Ljubljana, 9. 8. 2022

Čeprav prestolnica skoraj vsak poletni dan ponuja glasbene dogodke na prostem, ne moremo reči, da nudi tudi metalske koncerte oziroma enodnevne metal festivale. Prvi in zadnji festivalski dogodek, v sklopu katerega se je v enem samem dnevu metalski publiki v centru Ljubljane, na parkirišču ob sedanji Celici na Metelkovi, predstavilo kar nekaj uglednih imen s svetovne metal scene, je potekal junija leta 1999 pod imenom Diabolical Solstice Inferno. Dobrih triindvajset let pozneje smo znova lahko obiskali tak dogodek, odvil pa se je na parkirišču ljubljanske Cvetličarne. Gre za redek pojav ne samo v smislu ponudbe podobnih dogodkov v Ljubljani, temveč tudi zato, ker se je vseh pet nastopajočih bendov v sklopu takšnega minifesta, ali raje, matineje, zbralo na takem dogodku samo še naslednji dan na Madžarskem. A gremo po vrsti.

V Ljubljani so se na parkirišču pred Cvetličarno v torek, 9. avgusta, v sklopu enodnevnega metalfesta, ki ni imel posebnega imena, zbrali štirje ameriški in en nemški bend – Vended, Blood Incantation, Cattle Decapitation, Kreator in Lamb of God. Vse zasedbe trenutno potujejo po Evropi, bodisi samostojno bodisi v sklopu drugih turnej, a na sončni torek so se zbrale pri nas, za kar so poskrbeli Veseli dihurčki. Omenjeni organizatorji so poleg klasične bitke za dovoljenja, ki jih bije vsak organizator dogodkov v naši drugi Švici, morali prepričati tudi kar nekaj skeptikov, da bo ozvočenje na nivoju festivalskega ozvočenja, da bo koncert zunaj, ker bi bilo v Cvetličarni prevroče, in da se bo temu primerno dogodek začel prej. Da jim je jasno, da se ga zaradi službe ali drugih razlogov ne bo mogel udeležiti vsak, da vedo, da sovpada s festivalom Punk Rock Holiday, in podobno. Lahko si samo predstavljamo, kakšne bitke z Mestno občino Ljubljana so potekale v zakulisju. Smo namreč v obdobju dopustov, ko je birokrate še težje zbezljati izza miz, pa tudi sama okolica Cvetličarne, v kateri domujeta Zavod za gluhe in naglušne ter Univerzitetni rehabilitacijski Inštitut Republike Slovenije – Soča in, kot bomo slišali kasneje, kjer prebivajo tudi precej občutljivi sosedje, takim dogodkom verjetno ni najbolj naklonjena.

Skeptiki so lahko obmolknili takoj, ko je matineja – tako bi namreč lahko poimenovali dogodek, ki se začne in konča časovno precej zgodaj – odprla svoja vrata okrog 15. ure in ko so precej razgreto parkirišče, ki ga je od jutra obsevalo neusmiljeno poletno sonce, za kar res ne moremo kriviti organizatorja, zasedlo že lepo število ljudi iz Slovenije in drugod. Ti so sprva iskali senco, a si potem rekli »jebiga!«, in pogumno stopili pred oder, ki so ga ob 16. uri zasedli ameriški Vended. Mlad kvintet, ki je do sedaj izdal zgolj nekaj singlov, že polni dvorane, čemur botruje predvsem dejstvo, da ga vodi sin vokalista zasedbe Slipknot. Del zasedbe je tudi še en član Slipknot podmladka, in sicer bobnar, čigar oče je glavni tolkalec in ustanovitelj omenjene svetovno znane deveterice. Družinsko drevo gor al' dol, Vended so se izkazali. Nastopili so samozavestno, z malce slabšim zvokom, a toliko močnejšo energijo, ki je buhtela z odra, pa predstavili svoje videnje modernejšega metala, ki, no, zdaj niti ne več sumljivo, spominja na glasbo s prvih dveh plošč zasedbe Slipknot, če odštejemo spevne vokale in diždejevske vložke.

Boljši zvok in vso moč festivalskega ozvočenja pa so izkoristili deathmetalci Blood Incantation, ki smo jih pred nekaj leti že lahko slišali v nekdanjem koprskem MKC-ju. V štiridesetih minutah so glasbeniki svoje čaščenje predvsem zasedb Morbid Angel in Incantation pokazali v izjemno dobri luči. In čeprav njihova komunikacija s publiko ni bila močna, so vseeno kar nekajkrat v gibanje pognali obiskovalce pod odrom, razbeljeni asfalt pa je dodatno zapolnila množica, ki se je proti vročini borila na prijeten, a zdravju ne najbolj naklonjen način, torej s pivom. Kvartet se je osredotočil na material z vseh plat, z izjemo zadnje, ki je eksperimentalna in jo je bržkone težje predstaviti v živo na odru. S svojim odličnim nastopom je pripravil ljudi na še en, prav tako vrhunski tornado, ki sliši na ime Cattle Decapitation.

Ameriško-kanadski kvintet Cattle Decapitation se je v podobnem časovnem okviru osredotočil predvsem na za zdaj še aktualno, čeprav že nekaj let staro ploščo, Death Atlas. Bend je s to izbiro dosegel vsebinsko precej koheziven in koherenten nastop. Ne glede na razgretost zraka, publike in asfalta je bend, ki ga sestavlja predvsem kalifornijski živelj, pognal vse prestave do maksimuma. Pri tem je sam oder s svojimi lučmi in dobro postavitvijo backdropov, ki so kazali logotip in simbole benda, ter norim ozvočenjem postal domovanje pravi poletni nevihti, ki ji je poveljeval zblazneli vokalist. Folku pod odrom se je utrgalo, tornado z odra se je prenesel v avditorij, rezultat pa je bil nastop, ki bi ga bilo v vseh drugih razmerah težko preseči, razen če niste nemški Kreator.

Kreator, ki so Ljubljano prvič obiskali leta 1987, ko so igrali v menzi študentskih domov v Rožni dolini, so poleg dovršenega zvoka ponudili tudi vizualno dovršen nastop. Že sam backdrop, ki je prikazoval pretresljivo naslovnico najnovejše plošče Hate Über Alles, je bil ogromen in je res pustil močen vtis, k temu pa so pripomogle še štiri lutke človeških žrtev – dve sta bili nakoličeni, dve obešeni. Kot običajno so jih spremljale večinoma rdeče luči, ki so imele celo ob zahajajočem soncu močen učinek. Slednje bi bilo popolnoma nepomembno, če ne bi glasbeniki ponudili res vrhunskega igranja in precej dobre setliste, s katero se je bend osredotočil predvsem na novejše obdobje ustvarjanja. Poleg tega smo prejeli tudi prvi pravi wall of death, vidno navdušeni frontman Mille Petrozza pa je zatrdil, da se bodo k nam še vrnili.

Ko so oder zasedli zadnji nastopajoči, Lamb of God, ki so jih leta 2003 metalski mediji opredelili za prve predstavnike novega vala ameriškega heavy metala, neuradno pa kar kot drugo Pantero, je že padla noč. Oder je bil tokrat res minimalno okrašen, tako da se je kvintet moral zanašati samo na svojo glasbo, a to zanj nikoli ni bila ovira. Lamb of God so odpičili, tako kot Kreator, uro in deset minut dolg set, ki je postregel tako s klasičnimi hiti kot z najnovejšim singlom, pa tudi z nekaj presenečenji. Zvok je bil vrhunski, od prejšnjih bendov utrujena publika pa je v nekoliko hladnejših temperaturah ponovno oživela in do 22. ure, ko je bilo koncerta konec, res dala vse od sebe.

Enodnevni festival je bil vrhunsko organiziran, postregel je z res dobrim naborom bendov in pokazal, da tudi sredi poletja eno samo popoldne zlahka parira večdnevnim festivalom. Res je, da ni bilo afterpartyja, drži tudi, da bi lahko dogodek obiskalo več ljudi, če bi se koncerti pričeli recimo ob 19. ali 20. uri in se vršili v klubu, zaradi česar bi dogodek trajal dlje, a to na koncu koncev niti ni tako pomembno. Edini minus, ki so ga organizatorju naslednji dan prek družbenih omrežij v knjižico zacahnali predvsem okoliški sosedje, najbolj izstopajoč med njimi tudi znani slovenski pisatelj in družbeni kritik, ki ga na tem mestu ne bomo imenovali, pa je bil ta, da je zjutraj na prizorišču ostalo še kar nekaj smeti ter da so okoliška drevesa, vrtove in balkone ogrožali rdeči listki konfetov, ki so bili posledica nastopa Kreator. A tudi ti glasovi so potihnili v roku nekaj ur, ko so še zadnje stvari spokali delavci organizatorja in je bil parking plac Cvetličarne videti tako povprečen in dolgočasen kot prej.