Klub Cankarjevega doma, 4. 7. 2013

Foto: Nada Žgank

Nadaljujemo s koncertno epopejo letošnjega 54. jazz festivala Ljubljana, kjer so včeraj nastopili Side A, Cene Resnik Kvartet ter Brötzmann/Drake/Ghania/Adasiewicz. Za razliko od kolega Rojca, ki je recenziral prejšnji večer, mi je otvoritveni koncert zasedbe Sax & Drums pustil precej mlahav vtis – predvsem zaradi samozadostnega preigravanja klišejskih bobnarskih vzorcev na račun surovosti in tiste konkretne podtalne teže, ki smo je ponavadi deležni v takih situacijah. No, včeraj so ponovno nastopili prav vsi štirje glasbeniki, tokrat razdeljeni med različne zasedbe. V zraku je bilo torej tudi upanje na nekaj drugačnega, morda kanček bolj navdahnjenega.

Večer je otvorila severnoameriško-norveška naveza pianista Håvarda Wilka, bobnarja Chada Taylorja ter pihalca Kena Vandermarka pod imenom Side A. Delovna in uigrana zasedba, ki služi tudi kot forum za kompozicijsko dejavnost vseh treh, je s prvo skladbo konkretno udarila in nivo intenzivnosti postavila precej visoko. Vrtoglav, raztreščen atonalni motiv je bežno spomnil na kultni Yamashita Trio, prav tako vihravi improvizacijski poleti celotnega tria. Taylor in Vandermark sta zvenela v neprimerno boljši formi kot prejšnji večer. Resda je šlo za rahlo drugačno glasbo, a tovrstna energija in ostrina sta dobrodošli kjerkoli. Tekom njihovega seta so reči sicer rahlo valovale. Predvsem se je izpostavila raznolikost skladateljskega jezika vsakega od trojice. Medtem ko so bile Taylorjeve skladbe najbližje konvencionalnim jazzovskim nastavkom so Vandermarkove kljub uporabi žanrskega materiala udejanjale tudi drzne strukturne reze, ki so dogajanje ohranjali živo in na robu. Wilk je po svoje najbolj eklektičen, večino časa pa je bil vseeno v območju tistega, kar je postalo navada označiti kot „skandinavski zvok“ znotraj sodobnega jazza. Jasno zastavljen nastop, brez lovljenja, je bil kljub občasnim padcem zanimivosti morda v svoji celoti ta večer še najbolj prepričljiv.

Sledil je Cene Resnik s svojim kvartetom, ki ga tvorijo še Giovanni Maier na kontrabasu, Emmanuele Parini na violini ter Aljoša Jerič na bobnih. Kvartet, ki kot kaže zadnje čase predstavlja Resnikovo delovno zasedbo je konec lanskega leta pri založbi Radia Študent izdal tudi ploščo „Joyful Spontaneity“. V njihovem igranju je čutiti močno naslanjanje na zgodovinski free-jazz, vendar ne nujno na njegove najbolj ognjene izpeljanke temveč bolj na tisti del post-coltranovskega kontinuuma, ki premore močno prisotnost zasenčene jazzovske baladnosti. V teh področjih krmari predvsem Resnik, zdi pa se, da je tudi celotna zasedba uglašena na ta način. Tako prednosti kot slabosti te zasedbe se po mojem mnenju kažejo predvsem v nekakšnih prostorih vmesnosti, ki so tvorili glavnino njihovega koncerta. V najboljših trenutkih zmorejo vzpostaviti ozračje pridržane pozornosti in prisluha v katerem so vsi štirje člani enakovredni gradniki dogajalnega toka. Pogosto pa v teh vmesnih prostorih pustijo vtis, da igrajo oprti predvsem vsak na svojo veščinskost in morda ne toliko na skupni improvizacijski proces. Zdelo se je, kot da gre za sicer vrhunske glasbenike, ki pa se morda boljše počutijo v bolj jasno idiomatskih vodah. Ekspresivnih free-jazzovskih meandriranj, kamor jih z močjo svojega igranja vodi Resnik, pa se lotevajo s precej nihajočimi stopnjami zavzetosti.

Po malo daljši pavzi je sledil nastop še ene zasedbe fokusa letošnjega festivala – titana Petra Brötzmanna. Tokrat v precej posebni zasedbi, ki so jo tvorili Mokhtar Ghania na gembriju, Hamid Drake na bobnih, Brötzmann na pihalih ter premierno pridruženi vibrafonist Jason Adasiewicz, ki bo sicer danes ob 18.30 v Linhartovi dvorani nastopil v duetu Brötzmann/Adasiewicz. Brötzmannovo sodelovanje z glasbeniki severnoafriške sufijske bratovščine Gnawa se razteza kar nekaj let nazaj, prvič pa je bilo dokumentirano na leta 1997 izdani plošči „The Wels Concert“. Tam je gembri igral Mokhtarjev starejši in bolj znani brat Maalem Mahmoud Ghania, ki je med drugim ploščo posnel tudi s Pharoah Sandersom. Po eni strani precej smiselna kombinacija glede na globoko bluesovsko podstat Brötzmannove ekspresije na eni strani, ter navdušeno posvojitvijo glasbe Gnawa s strani afro-ameriških in splošno rockovskih glasb na drugi.

Zasedba je bila vsaj v izhodišču zastavljena povsem enakovredno, kar je vsekakor pozitivno. Vsi so bili akterji improvizacijskega boja in zavzemanja lastnega prostora, a njihove vstopne točke so se precej razlikovale. Ghania je povsem jasno ostajal znotraj svojih Gnawa basovskih motivov in vokaliziranj, ki jih je plasiral kot material v kolektivno improviziranje četverice. Bilo je zanimivo predvsem zato, ker kvartet ni bil njegova zasedba temveč je kljub največji rigidnosti v njem predstavljal le enega od špilavcev, kar je na momente generiralo plodno napetost. Vendar se je zasedba kljub temu kaj hitro in večino časa ulegla v njegov vztrajni groove in vzpostavila tradicionalno hierarhično postavitev basovsko-tolkalnih vlog in solističnih instrumentov – vsaj na videz. „Na videz“ pa zato, ker je po mojem najslabša stvar, ki jo lahko v takih situacijah narediš, da sofisticirano Gnawa ritmičnost – ki ni metronomska ali matematična – polno odstopanj in svinga cepiš na precej oglato in banalno štiri-četrtinsko rokovsko bobnanje. To je bila žal stalnica večine njihovega seta, Drake pa je s takimi intervencijami dogajanje precej poplitvil. A očitno sta se z Mokhtarjem v tem našla, saj njune empatije in veselja pač ni bilo mogoče spregledati.

Tako smo dobili nekakšen poskus afro-funka čez katerega je Adasiewicz nanašal barvita vibrafonska plastenja, ki so glasbo kdaj naredila bolj žmohtno in skrivnostno, spet drugič pa spomnila na fusion džemanje. V vse to pa se je Brötzmann umeščal s svojim nezgrešljivim žalobnim tonom, polnim prepihovanja in škripanja, a vseskozi ohranjajoč svojstveno baladnost. Kot tak je bil precej v kontrastu z ostalimi tremi. Zdelo se je, da ob vsakem ponovnem vstopu želi znova in znova afirmirati svojo „poanto“ in njegovo podaljšano godrnjanje čez večino časa precej radostno preigravanje je bilo fascinantno.

Nastop je bil precej dolg in slišati je bilo kot bi v drugi polovici Drake nekako izrabil bolj klišejske obrazce in začel igrati bolj subtilno, z večjim občutjem za kolektivno notranje svinganje celotne zasedbe. Ne preveč uspel nastavek je tako zaradi dolžine začel pridobivati zanimive konture in počasi tudi raztapljati percepcijo poslušalca. Kvartet je pospremil huronski aplavz.