Klub K4, 25. 1. 2013

Tako rekoč ni zapisa, v katerem se ob imenu Lone ne bi pojavljali besedici »rejv« in »nostalgija«, pa čeprav se za tem psevdonimom skriva mlad producent Matt Cutler, ki je svojo prvo ploščo objavil šele pred dobrimi petimi leti. A naj vas ti retro pritiklini ne zavedeta. Čeprav se Britanec močno opira na zapuščino zgodnje plesne elektronike, boste njegovo glasbo prej kot v kakšnem upokojenskem rejverskem krožku slišali v klubih, ki sledijo, ali še raje narekujejo sodobne elektronske plesne trende. Sicer je res, da bi mu težko brezpogojno pripisali inovativnost, toda s svojo glasbo, ki je zaživela v različnih žanrskih transformacijah, je nedvomno ustvaril enega trenutno bolj prepoznavnih izrazov. Ko slišite njegovo glasbo, preprosto veste, da gre za Cutlerjevo produkcijo. Na kaj misli, ko v intervjujih zaljubljeno govori o rejvu in nostalgiji, pa smo iz prve roke izvedeli v njegovem petkovem nastopu v klubu K4, kjer sta ga gostili ekipi Don't Make New People in Gumitwist.

Cutlerjev prefinjen občutek za posodabljanje plesne glasbe iz njenih začetkov so kmalu opazili tudi cenjeni založniki. Plošče je objavljal pri Actressovem Werk Discs, skozi prizmo njegovega petkovega seta pa velja še bolj izpostaviti R & S Records, ki ji brez večjih zadržkov lahko pripišemo vlogo najpomembnejše založbe za popularizacijo plesne elektronske glasbe. Ker ta prav letos praznuje svojo trideseto obletnico, se gostovanje Lonea pravzaprav ne bi moglo zgoditi v bolj idealnem trenutku. Sicer se ne bi prav nič pritoževali, če bi R & S-ove barve v štirko prišel zastopat kdo izmed številnih elektronskih zvezdnikov, ki so svoje mojstrovine pri založbi objavljali v devetdesetih. Toda težko bi našli kreativca, ki bi to, kar je R & S povzdignilo v kult, v aktualen čas znal prevesti lepše kot Lone. Skozi njegov izbor rejverskih klasik smo na eni strani lahko obujali spomin na prelomno obdobje plesne elektronike, na drugi strani pa je z njenimi sodobnimi izpeljankami pokazal, zakaj tej glasbi, ali še raje kulturi še danes raste popularnost.

Podobo Culerjevega izraza najbolj zaznamuje izjemna melodičnost, ki jo mnogi radi primerjajo s kultnim elektronskim dvojcem Boards of Canada. Menda niti sam ne razume, zakaj se je melodičnost v sodobni elektronski glasbi skoraj povsem podredila basu in ritmiki, in po njegovem setu smo se podobno lahko spraševali tudi obiskovalci. Mehke, tople, nostalgične sintetične linije je izbrskal iz tako rekoč vseh faz elektronske in obelektronske plesne glasbe. Že uvodoma je denimo serviral Princev 'Erotic City' – kakopak v plesnem remiksu. Pa remiks Aphex Twinove uspešnice Windowlicker. Manjkali niso niti hiphopersko-elektronski hibridi iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Pa soulovsko obarvan detroitski techno, hedonističen acid house, sodobne produkcije, med katerimi so prednost razumljivo dobile njegove, pa Blawanove in podobne. Vse to je bolj (ali manj) spretno rezal in sestavljal v izjemno dinamičen, udaren, dobro uro in pol dolg užitkarsko plesen set, ki pa je na trenutke pokazal nekoliko preveč razdrobljeno podobo. To verjetno sicer lahko pripišemo njegovemu didaktičnemu spoznavanju rejverskih in hardcoraških mixtejpov sredi devetdesetih, ki so sledili podobno razmetani, hektični »logiki«, toda nič ne bi bilo narobe, če bi sam v svojem setu izrisal kakšen bolj oprijemljiv dramaturški lok. No, kljub temu je sestavil zelo soliden set, ki je očaral s spoznanjem, da dvajset in več let stare plesne klasike, v spretni kombinaciji s sodobno produkcijo, lahko najdejo svojo novo pomlad.

Kljub dobri predstavi Lonea pa je dogodek pokazal tudi tisto slabšo plat klubskega veseljačenja – nespoštljivo, če že ne ignorantsko publiko. Ta je z glasnim debatiranjem predvsem v uvodnem delu skoraj povsem preglasila glasbo, zato je umanjkala tista posebna atmosfera, ki tak dogodek lahko spremeni v presežek. To pa pomeni, da je dogodek skozi celostno prizmo, kljub izvrstni glasbi, pustil precej mešane občutke.