Gala hala, 12. 11. 2012

Ob podatku, da v Ljubljano prihaja sam Lord Finesse, je bil prvi konzervativno starošolski pomislek, da si na domačih odrih končno lahko spet obetamo tisti "pravi" newyorški hiphop, ki je tako lepo cvetel v zlati dobi devetdesetih let. Ness - emsi, producent in didžej, ki je že leta 1990 navrgel prvenec, danes klasiko Funky Technician, ki je odkril Big L-a in ki je bil lepilo neverjetne mestne ekipe samih carjev Diggin In The Crates. Za DITC je sicer priznal, da v letih aktivnega delovanja niso opravili svoje naloge, saj je šlo za kolektiv samih poglavarjev, kuharjev in več kuharjev na kupu pač ne more skuhati večerje. No, v Ljubljano je funkerski tehnik prišel skupaj s svojim didžejem, Boogiejem Blindom, sicer mlajšim rekrutom ene najbolj markantnih ameriških didžejevskih skupin The X-Ecutioners. Ker sem imel letos poleti priložnost videti Boogieja odskrečati redek "strictly 45s" set, so bila pričakovanja še toliko večja.

Po jutranjem godrnjanju, ko je Jizah obvestil o piškavi predprodaji kart, je bilo prav fino videti Galo Halo ravno prav napolnjeno z raperskim poslušalstvom in kot ponavadi malo preveč napolnjeno s cigaretnim dimom. Po zlajnanih, ne kaj prida zmiksanih raperskih hitih, ki jih je obračal zagrebški prvoborec Phat Phillie, sta na oder prišla newyorška zabavljača. Finesse je takoj pokazal, da je mojster. Mojster artikulacije, mojster pripovedovanja anekdot, mojster duhovičenja. Cel nastop se ga je razumelo prav vsako besedo, kar je na raperskih koncertih prava redkost, v bistvu se ne spomnim koncerta, ko bi emsija razumel tako kristalno jasno. Kar je še toliko bolj pomembno pri emsijih, ki ne stavijo na hajpanje, dretje in spodbujanje, ampak na duhovito in bistro nametavanje punch line-ov, kjer so ključne besedne igre referenc. Dramaturgijo je zastavil kronološko in nas sprehodil od leta 1990 do 1995, torej preko vseh treh albumov, ki so izšli tako dolgo nazaj. Vmes je stisnil še en venček-poklon pokojnemu Big L-u in nekaj newyorških zgodbic, deloval je povsem iskreno, se zezal in na hitro opravil z jezikači v prvih vrstah.

Boogie Blind je tu in tam pokazal, da je iz pravega skrečarskega testa, vmes sta s Finessom imela celo eno skupno rutinco žongliranja beatov. Po raperskih standardih je bil nastop skoraj maratonski, a prav nič predolg, Finesse se je izkazal kot eden tistih redkih veteranov, ki v svoje nastope vložijo precej truda in ne zdrdrajo v pol ure prvih trideset sekund vseh svojih hitov. In celo po koncertu, ko se je halica za raperske dogodke pregovorno hitrostno spraznila, je Boogie Blind nadaljeval z neziheraškim didžejevskim setom, ki ni stavil na top 50 klasik in ki bi bil v drugačnih okoliščinah sijajno izhodišče za resnejšo plesno zabavo.

Ne da bi hotel zares s kom primerjati Lord Finessa, a včerajšnji koncert se je potrdil z vsemi odlikami, ki jih nudi newyorška klasična veja hiphopa in nas je v detajlih, nametavanju lucidnih in duhovitih uličnih punchline-ov ter hitrostnih vložkih skrečanja in jugglanja, spomnila celo na Biggija in Roc Raido.