Kino Šiška, 3. 5. 2013

V sklopu koncertne serije Indekš je včeraj v Komuni nastopil kanadski mladenič Mac DeMarco, ki sicer ustvarja že od leta 2008, glasbeno kariero pa je resneje zastavil lansko leto, ko se je iz Vancouvra preselil v Montreal in podpisal z založbo Captured Tracks. Zanjo je najprej izdal kratko ploščo Rock And Roll Night Club, potem pa jeseni še odlično sprejeto celovečerko 2, na kateri je iskrene in lakonične tekste spremljala špartanska kulisa spevnega jangle rocka. S koncertov, ki so izdaji plošče sledili, smo slišali zgodbe o kabarejskem razvratu in vsesplošnem žuru, zato smo bili več kot navdušeni, ko smo izvedeli, da se bo Mac oglasil tudi v naši beli prestolnici.

Pred headlinerjem večera pa je včeraj nastopil še Sean Nicholas Savage, prav tako Montrealčan, ki mu je v nekaj letih uspelo pridelati kar obilno diskografijo. Na odru Komune ga je spremljal še kolega na klaviaturah in že po prvi minuti je postalo jasno, da bomo priča prav posebnemu nastopu. Savageova glasba na posnetkih izpade kot precej nezanimiv derivat nekega ne prav čislanega obdobja glasbene zgodovine, v živo pa dobi nekakšen lynchevski pridih in se od preprostega terasnega synthpop pastiša premakne proti presunljivi kombinaciji mehkega new wavea in iskrene izpovednosti izvajalcev kot sta Perfume Genius in Youth Lagoon. K učinkovitosti formule veliko pripomore tudi Savageova odrska pojava, ki hodi po tenki črti med odkrito ranljivostjo in igranim nastopaštvom, med opitim ekscentrikom in nesrečnim zaljubljencem. Publiki, ki je med njegovim nastopom štela kakih 30 glav, je pripravil doživet nastop, ki bi ga kdo drug prihranil za več tisoč oči in ušes.

Za nastop Maca DeMarca se je zbralo le kakih deset ali dvajset ljudi več, a atmosfera zaradi tega ni trpela. Mac je vsem prisotnim serviral nastop, ki bo še dolgo ostal v spominu zaradi svoje sproščenosti, zabavnosti in iskrivosti. Na odru so ga spremljali kitarist, basist in bobnar, ki so poskrbeli, da sta otvoritveni pesmi Cooking Up Something Good in The Stars Keep Calling My Name zveneli precej bolj razpuščeno in rokenrolersko kot na plošči. Nasploh je bila setlista, ki je vsebovala predvsem komade z zadnje plate, a tudi nekaj starejših pesmi, odigrana precej dinamično. Med kratkimi štiklci, ki so z izjemo malce trše preobleke v osnovi ohranili svojo originalno podobo, je Mac komuniciral z občinstvom in razdiral simpatično neslane šale. Ko mu je počila struna, smo bili priča kratki Q&A seansi, potem pa še razigranemu venčku priredb pesmi Davea Brubecka, Beatlov in Neila Younga. Vse skupaj se je zaključilo z nežno Still Together, ki je ob odličnih My Kind Of Woman in Ode To Viceroy še enkrat dokazala, da je Mac DeMarco eden tistih izvajalcev, ki lahko navidez ceneno neposrednost preoblikuje v pristno, včasih ravno prav trashy, iskrenost.

Vsi, ki vas včeraj ni bilo v Kinu Šiška, ste zamudili super koncert. Enega izmed tistih, na katerih niti enkrat ne pogledaš na uro, ker se preprosto preveč zabavaš. Enega izmed tistih dinamičnih in zanimivih. Enega izmed tistih preprosto zabavnih, ki jih je zadnje čase tako zelo malo.