MC Pekarna, Maribor, 24.8.2016 

Poletje gre počasi h kraju. Poletni festivali, kjer lahko človek vidi tudi desetine bendov na enem mestu, so se bolj ali manj zaključili. Vračamo se v obdobje klubskih koncertov. Med prve znanilce takšnih prihajajočih mesecev pa so se z nastopom v Pekarninem MC-ju v Mariboru zapisali kalifornijski Mad Caddies.

Mad Caddies spadajo med tiste skupine z žanrsko predpono ska, ki imajo pri nas največ oboževalcev. To so dokazali na kar nekaj preteklih nastopih. Tukaj se jih dobro spomnimo celo z njihovega prvega nastopa pri nas. Šestnajstega novembra leta devetindevetdesetega je to bilo. Mad Caddies, takrat še dokaj mlad bend, ki pa je za sabo že imel dva izdana albuma. Po tistem jih avtorica današnje recenzije ni več videla. Do zadnje srede.

Klubski koncert poleti je svojevrstno doživetje. Še posebej, če je klub obdan s ploščicami, kot je to MC, ter poln zvestih fenov, kot se je to zgodilo v sredo. Čeprav ne vemo, ali gre zahvala organizatorjevi nepogoltnosti, dejstvu, da je še vedno poletje, ali bližajočim se izpitnim rokom, nismo bili natlačeni kot sardine. A kljub temu je bilo v MC-ju peklensko vroče. Celo tako vroče, da smo domov vsi odhajali popolnoma premočeni, kot bi cela dvorana norela na vse kriplje. Malo tudi zato, ker kakšne polovice občinstva vročina očitno ni prav nič ovirala pri norenju na vse kriplje.

Mad Caddies nikoli niso bili samo ska bend. Že njihov prvi album je bil žanrsko pester. Tu je ska in reggae in punk, hardcore in country, kasneje pa so se razvijali naprej in poigrali še z jazzom New Orleansa, polko, latinom in še čem. Razlika med Mad Caddies iz leta '99 in Mad Caddies danes je velika. Iz mladega nedolžnega benda, ki se še išče, je nastal profesionalni bend, iz grobih ska in punk melodij pa spoliranke, ki bi zlahka ozvočile kakšne moderne sit-come. Da ne omenjamo balad, ob katerih je asociacijska lučka prižigala ime Maroon 5. Ne trdimo, da so Mad Caddies kot Maroon 5, vendar pa s temi baladami, kot je recimo Just one more, niso prav daleč od njih in podobnih bendov. Ali pa od Manu Chaa v State of mind. Meje so zelo tanke. Čeprav znajo tudi pospešiti in še vedno zatežiti kot nekoč, so se v sredo držali bolj umirjenega sredinskega tempa, z nekaj podivjanimi pohodi, kot je Road Rash. Najbolj pa so občinstvo razmigali s komadi, kot sta Monkeys in Tired Bones z neworleanškim melosom - melosom, ki jih je najbolj proslavil.

Dodobra premočeni Mad Caddies, ki so na odru dali vse od sebe, so v sredo odigrali še bis, ki ga je publika vztrajno zahtevala in tudi dobila. Piska te recenzije pa vročine enostavno ni mogla več prenašati in je odšla domov. Ne sicer tako zadovoljna z razvojem Mad Caddies kot preostali del publike, ampak tako pač je. Razlike delajo svet pester in zanimiv.