Klub K4, 5. 12. 2012

V K4 smo včeraj že navsezgodaj prejeli lepo dozo prostoru odklonskih vsebin. Programsko je bil večer razdeljen na dva dela, vse skupaj pa se je z glavnimi točkami začelo že pred deseto uro, z odprtjem vrat. Prvi sklop dogajanja, kateremu se posvečamo v tokratni recenziji, je predstavil vizijo drugačnega klubskega večera. Predstavil se nam je trenutno zelo aktualni „crate digger“ iz New Yorka – Madteo. In predstavila sta se nam dva vozača domačih plesnih vsebin Nitz ter DOT., vsak oziroma vsaka s svojim live act – posebnim setom.

Verjetno tako ne bo presenetilo dejstvo, da se je dogodek odvil v drugačnem vzdušju, kot ste tega iz kleti štirke vajeni, da je bilo poslušalcev in plesalcev manj in da klubskega duha ni uspelo zares vzpostaviti. Vsekakor pa to ni razlog za kritiko ali preplah, večer je namreč bil pogumen rez programske ekipe kluba in glasbeno je več kot uspel. Zato gremo počasi skozi nastope, poglejmo, kako in zakaj.

Že ob odprtju vrat in le počasnem spuščanju vrste ljudi v klub je svoj nastop začel Nitz. Ta je predstavil set „deep“ elektronike, ki bo natančneje žanrsko verjetno težje ujemljiva. Nastopil je s konkretnimi avtorskimi kosi, katerih glavna značilnost sta bili kontinuirana ritmična ter basovska podstat v le počasnem gibanju. Z močnimi nad-plastenimi akordnimi atmosferikami, brez izstopajočih melodičnih vložkov in z izrazito zvestobo plesišču je Nitz vzpostavil v marsičem protisloven prostor svobodnejšega osebnega izraza producenta klubske elektronike, ko se porajajo vprašanja plesnosti, poslušanja in glasbe kot elementa družabnega dogodka. Težko je na tem mestu v dana vprašanja zares posegati, saj so realnosti, ki jih vzpostavljajo, močno vezane na plejado različnih faktorjev scen, trenutno prisotnih vsebin in dolgoročnih gibanj kulturnih ter muzikalnih silnic. Nitzovemu setu bi bilo mogoče zapaziti le slabost pomanjkanja avtorske note, vendar bolj v smislu posrečenosti in moči v-potega specifičnih glasbenih elementov, kot v smislu inovativnosti, ki je ob premlevanju takih glasb seveda že davno prežvečen pojem. Težko bi bilo torej tu prepoznavati elemente izdelovanja specifičnega lastnega izraza.

Nitz je ob zaključku razstavil nekaj zanimivejših hitrih rezov, ki so zaigrali dober zasuk v drugi del sklopa ter še enkrat poudarili moč dolgega dinamičnega loka nastopa. V teh trenutkih pa je s ploščami na odru že čakal Madteo, ki se je pred uvodom svojega DJ-seta seveda potrudil izbrati trenutku in vzdušju primerne vsebine za nadaljevanje. Madteo verjetno sploh ni klubski DJ. Gotovo je DJ, vendar njegova zgodovina javnega vrtenja obsežne zbirke plošč ni zgodovina izkušnje globalne mreže klubskih plesišč. Bolj je svoje spretnosti oblikoval skozi vrtenje v lokalih – lokalno - v velikem mestu. Njegov pristop k miksanju je izrazito eklektičen v več pogledih, katerih prvi je seveda neujemljiva glasbena selekcija, vendar pa so tudi njegovi posegi na mešalki ostri, hitri in samosvoji. Posledično nas ne pelje v „laganici“ skozi muzike, da bi nam tako predstavil lok, lahkotnost in lepoto površnih občutij komadov, ampak pozornost stalno preusmerja iz enega elementa drugam, k drugim muzikalnim momentom, k drugim variacijam plesnega koraka in poslušanja. Madteo je že začel v pozorni gesti publiki, s poskusom nadaljevanja poprej nastavljenega vzdušja in tudi nadaljnji koraki so se zdeli izvedeni v iščočem prisluhu sicer na debelo neodzivnim zbranim. Že zgodaj je ponudil skoraj „psych“ odklon, ko se je zdelo – da cilja na nekaj samotno z rokami v žepih  poplesujočih posameznikov. Nadalje pa je vzpostavil dvojnost plesne štirikratne ritmike ter barvnega teksturiranja, z očitnimi odtenki vinilnega patosa, s čimer je pristal na element prostora, a ohranjal intenziven zvočno fokusiran in eklektično gibajoč se set. Kolikor je v kontekstu včerajšnjega kluba njegov nastop izpadel medel in neuspešen, je tu najpomembneje poudariti, da je šlo za glasbeno zahteven kos, ki izzive postavlja vsem izhodiščem in predpostavkam. To ni bil set naklonjen eksperimentalni ali tisti bolj zahtevni publiki. Prav tako ni bil namenjen lahkotnejšim klubskim dinamikam. Resnica je, da so take izkušnje neprecenljive, tudi v kolikor ne vžgejo.

Za Madteom je prostor predrla domača DOT. Z globoko basovsko igro in živahnim perkusivnim direndajem je predstavila live act z v tem primeru pripadajočimi vokalnimi vložki. Njen izraz je v avtorskem setu precej kompleksen. Hitro se giba, ponaša se z bogato zvočno podobo, kjer seveda prednjači izdelan subovski element, ki pa v že skoraj IDM-ovski kompoziciji ne igra na prvo plesno žogo ujetega groova. DOT seveda vzpostavlja poznavalski in izkušen pregled aktualnih smernic, v čemer je prav elegantno pronicljiva in posebna. S potencialom take igre in še nekaj osebnostne patine ji njen strmo vzpenjajoč se lok ne uide pred neslutenimi vrhovi. Fino je bilo slišati tako močan domač nastop, ki kaže v lepe smeri. Naj le nikoli ne vrže svojih kock v preveč očiten kot. K4 pa naj vztraja in uspe s poskusi oplajanja novih glasbenih polj.