Cvetličarna, 22. 2. 2013

Karte za prvi koncert,  na katerem sta si isti oder v istem večeru delili dve ključni rokenrol skupini iz  bivše Jugoslavije so bile razprodane dan pred dogodkom. Prenovljena, super opremljena in “v nulo”  zrihtana Cvetličarna, ki premore prostoren balkon, je bila polna od tal do stropa. Nekaj čez 1500 ljudi je dihalo na toplem, medtem ko je Ljubljano konec februarja v belo barval suhi sneg. Bilo je kot včasih, samo zdaj.

Že vrabčki čivkajo, da je raven kakovosti koncerta Majk najbolj odvisna od tega, v kakšnem stanju je njihov frontman, pevec Bare. Kajti skupina glasbenikov, ki jo vodi sijajni kitarist Zoran Čalić, je vedno pripravljena in zanesljiva. A zlato pravilo rock’n’rolla veleva, da je središče pozornosti na frontmanu. Goran Bare je bil včeraj zelo soliden, za njegove standarde odrske pojavnosti bi lahko rekli trezen, kar je za standarde navadnih ljudi zelo pogojna treznost.  Toda Bare ni navaden človek. Radoživost njegovega duha in trdoživost njegovega telesa sta razlog, da po več kot dveh desetletjih neštetih ekscesov še vedno stoji na odru in skandira Budi ponosan ter skupaj s Čalićem v rednih presledkih sestavlja nove rock klasike, kot je denimo pesem Nadam se, ki so jo včeraj med pestjo novosti  predstavili kot del novega gradiva. Tako kot doslej sta pri Majkah dve stalnici. Prva je njihov bogat repertoar, kjer se ena za drugo vrstijo  ponarodele rockovske uspešnice, prepojene s patosom slavonske ravnice in balkanskih hribčkov, ki se slovenskega občinstva vedno dotaknejo v srce,  v njegovo slovansko in balkansko dušo ter ga pripravijo do dviganja rok v zrak, gromkega himničnega prepevanja ter mahanja z glavo v levo in desno. Druga stalnica so neskončne spremembe v zasedbi, ki so zdaj postale prav zanimive, kajti pomenijo, da je pri Majkah vedno nekaj novega. Tokrat gre za drugega kitarista. Namreč, iz zasedbe je nedavno izletel devetindvajsetletni Damir Trkulja, soavtor velike uspešnice skupine Teške boje, ki ga je zamenjal petinštiridesetletni Alen Kraljić, ki je pred leti jahal z Baretovo spremljevalno zasedbo Plačenici. S Kraljićem so Majke dobile svetlejšo barvo zvoka, so se pa zato poslovile od garažno rockovskih vibracij, ki jih je kot nekakšno duhovno vez s preteklostjo skupine nezavedno prinesel Trkulja, sicer tudi član garažno rockovskega dua Gatuzo. Sprememba v zasedbi je dokaj frišna, zato se še ni razvil pravi dialog med zdajšnjim odličnim kitarskim duom, ki sicer vre pod vrhnjo plastjo zvoka, ki ga zavzema klaviaturist, ki znova, znova in znova rine v ospredje, ko bi moral ostati v ozadju.  Tu je še nekaj. Morda bom zvenel nostalgično, morda patetično, a kljub vsemu vem, da sem zgolj realističen – Budi ponosan, ta osrednja pesem njihovega repertoarja, brez prvega bobnarja Korozije nikoli ni več zvenela enako, kot pred leti, ko so Bare, Zoki, Kilmister in Korozija po slovenskih vaških dvoranah in občinskih mladinskih klubih gradili ime in sloves skupine ter kovali legendo o vinkovških upornikih, ki so z vero v rock’n’roll premagali vojno bedo. Korozija, ta enkratni bobnar, hrvaški Charlie Watts, je lahko pesem Budi ponosan odigral sam z Baretom in je pri tem lahko v luft poslal celo dvorano. Danes centralna Budi ponosan  zveni kot priredba same sebe, kajti vsak bend tvorijo tako ljudje kot pesmi. Tako je bilo nekoč ... Včeraj so Majke zvenele jasno, gladko in disciplinirano, hkrati za spoznanje preveč zadržano. Čeprav so nekje na poti (začasno) izgubile občutek za rolanje, ki je zaznamoval njihova zgodnja leta, so odlična partija za tiste, ki imajo radi boogie na petek zvečer. Niso prišli na bis, ko jih je občinstvo klicalo nazaj. Pa bi morali. Spodobilo bi se. Tako zaradi samih sebe kot zaradi občinstva.

Vsak bend nosi za sabo svojo kilometrino, zgodovino, prtljago. Pri vsakem bendu pa  na strani občinstva obstaja skupinski spomin na koncerte, ki jih je ta skupina odigrala pred tem občinstvom v določenem prostoru in času. Kakorkoli,  to jutro po koncertu brskam po lastnem spominu soul rock snoba, ki ve, da so bili Brejkersi od nekdaj skupina, ki lahko z odra odpihne nešteto svetovno razvpitih anglosaksonskih rock zasedbic, in iščem moment, ko so Brejkersi zveneli bolje in so bili bližje lastnemu idealu perfektne rock’n’roll zasedbe, pri tem pa prav zadovoljno ugotavljam, da tega dogodka ne morem locirati v čas in prostor. V preteklosti so bili vsekakor trenutki, ko so bili Partibrejkers družbeno kulturno bolj aktualni, vsekakor so bili trenutki, ko so bili v slovenski javnosti bolj prisotni, ampak dogodka, ko so, gledano od leta 1989, na ljubljanskih odrih zveneli bolj kompaktno, bolj odločno, bolj fokusirano, ciljno usmerjeno, ni. Da ne bo pomote, sleherni koncert Brejkersov je prinesel s seboj neko  posebno emocijo, kajti to je bend, ki transcendentira rock kot formo in jo tako kot vsi veliki bendi pretvarja v posebno emocijo.

V nabito polni Cvetki, ki je bila videti kot prizorišče iz video spota AC/DC za pesem Thunderstruck, ali pa kot prizorišče televizijskih nastopov rock'n'roll junakov iz petdesetih, na misel mi pride Gene Vincent, so Brejkersi spuščali hit za hitom, rif za rifom, slogan za sloganom, v triumfalnem koncertu, ki bo odslej vrednostna točka za vse njihove nadaljnje ljubljanske koncerte. Novi, drugi  kitarist Robert Telčer je, sključen nad svojo oranžno Gretsch kitaro iz leta 1964, dopolnil zvok Brejkersov  tako, da je Antona razbremenil, saj mu je razprostrl zvočno udobno preprogo, zaradi katere lahko lažje diha in po kateri lahko meče kot rezilo ostre rifačine. Čeprav je Brejker šele dobro leto in pol ter je bistveno mlajši od Caneta in Antona, Robert Telčer deluje kot kitarist in glasbenik, ki prihaja iz preteklosti skupine, kot nekdo, ki je rojen za to, da je v Partibrejkersih. Anton, ki v Robertu vidi svojega duhovnega brata, uživa v razbremenjenosti in novih možnostih, ki jih ima skupina. Ritem sekcija bobnarja Darka in basista Lakija je brez napake. Bobnar Darko postaja vse bolj izrazno samozavesten in zna pokazati voljo, da prevzame pobudo, medtem ko je Laki slišen, otipljiv in miren v svojem kotu odra. In potem je tu še vodja posadke, Zoran Kostić Cane, ki zadnji stopi na oder.

O, kakšno notranjo spremembo je doživel ta človek! Spomladi leta 1991 je na odru Gerbičeve v dionizičnem zanosu splošnega razpada sistema in neke nove oblike svobode  svojo usnjeno jakno kljubovalno mazal s pivom, na kasnejših koncertih  je provociral občinstvo z zbadljivimi in dvoumnimi političnimi pripombami nacionalnega podtona, medtem ko je včeraj pošiljal sporočila o univerzalni ljubezni, v slogu »Bratje in sestre, nocoj je večer za bratstvo in enotnost!«; ko je začutil, da občinstvo želi slišati klasični nagovor – »Kako ste Slovenci?«, ga je tudi izustil, da bi takoj nadaljeval v razumevanja polni maniri – »Kako Evropa? Grob kopa?« in »Čuvajte se bratje in sestre.« Danes deluje, da je Cane kot človek in glasbenik, zavezan izvirnemu duhu rock'n'rolla, rasel kot odrezavi upornik in urbani punker, ki se je skozi lastno pesniško nagnjenost k iskanju univerzalne resnice, očetovstvo in srečanje z versko duhovnostjo razvil in dozorel v novodobnega skromnega, pritlehnega rock'n'roll duhovnika, ki kot izvirni hipi širi sporočilo univerzalne ljubezni. Ko je stopil na oder, so ga ljudje pozdravili z glasnim skandiranjem njegovega imena, na kar jim je odvrnil: »Nema potrebe...«

Po uvodnem  zapletu  s kabliranjem Antonove kitare, ostrem in sočnem discipliniranju  razvnetega pripadnika občinstva, ki je oder zalil s pivom (»Alo, zakasnili ste, nema toga, a ti mamlaze dođi gore ako smeš … pa da vidimo«), kar ga je vidno živčnega, kakršen je vedno na začetku, pravzaprav samo dodatno razvnelo in naelektrilo, je Cane s kontrolo in karizmo popeljal skupino v dobri dve uri dolg koncert, sestavljen iz kakih štiriindvajsetih skladb, med katerimi ni bilo klasike Stoj Đoni, ki je začuda nismo pogrešali. Morda nima več postave okretnega mladeniča, ne pleše več tako zelo odzivno na občasne chooglin ritme in je letom primerno posivel, toda pri najpomembnejšem je napredoval - njegov glas je jasnejši in prodornejši kot včasih.   Ko so po kakih dvajsetih minutah vskočili na »zadnji vagon na poti za jug«, je postalo jasno, da je sedanja zasedba dosegla in presegla raven namenskosti izvedbe, ki smo jo slišali na koncertu leta 2005, ko so v Cvetličarni z zasedbo, ki je posnela album Sloboda ili ništa, pokazali zavidljivo raven elastične energije, po kateri so sloveli na svojih začetkih. Pesem 1000 godina je bila bolj gosta in bolj ostra kot kdajkoli prej, Rođen loš nabrita, med atomsko Kreni prema meni je nihal cel parter, skladba Dugo te nema je imela izjemno lepo odmerjen vbrizg funk rocka, moč aktualne zasedbe pa se je pokazala v bliskoviti izvedbi pesmi Sijajnija budućnost, ki ima zdaj končno zvočno podobo, ki ji je bila namenjena.

Če so včasih bis radi začinili s boho bluesom Najbolje se putuje kada putuješ sam, ga zdaj začenjajo s skladbo Molitva, ki še najbolje opisuje namen njihovega sedanjega sporočila. V zaključnem crescendu te poduhovljene rock balade, ki govori o iskanju smisla v svetu kaosa, je Cane z nekaj potezami na  samosvoj način blagoslovil občinstvo in  potem popeljal bend še v zaključni furiozno odigrani Kako je teško in Ona živi na brdu.

Pred nekaj več kot tisoč petsto ljudmi so Partibrejkers prikazali totalno zmago svoje vztrajnosti, obnovljeno  energijo in nadgradili vrednost skupine, ki je pred več kot tridesetimi leti začela gruvati v ritmu in hrupu glasbe, ki jo je razumela le peščica ljudi v večjih mestih države z dvajsetimi milijoni prebivalcev.

Partibrejkers so od takrat prehodili dolgo pot.  Včeraj so izgledali  dobro, igrali so odlično,  in pri tem širili jasno sporočilo ljubezni. Bil je to čisti rock’n’roll – ne razvratni rock’n’roll, pač pa rock’n’roll na tem nivoju ustvarjalnosti, veščine, uporniškega duha  in sporočilnosti, da se je prelevila v sveto in univerzalno energijo, ki obkroža ljudi, zato da jim pokaže pot do svobode in jih poveže. Združi v eno.