Menza pri koritu, 2. 5. 2013

V Menzi pri koritu sta ta četrtek nastopila dva benda, ki prihajata iz Nemčije, in sicer Majmoon in Jealousy Mountain Duo. Čeprav sta obe skupini zavezani rockerskemu izrazju, se gibata po tanki črti, na drugi strani katere se zvočna nihanja prevesijo v močnejše in hrupnejše noiserske izbruhe. Tako smo sicer redki obiskovalci koncerta bili priča doživeti kitarski hrupnosti, ki se osvobaja urejenih glasbenih tokov in se poleg hrupu posveča svobodnemu jazzu. A kljub tej podobnosti med obema bendoma sta se med njima kazale razlike. Majmoon kljub naglim spremembam v ritmu ter naglim prehodom iz umirjenosti v živčna in noiserska stanja ostajajo rockerski band, ki znotraj mnogih zvočnih oblik ohranja nek groove. Jealousy Mountain Duo pa sta za razliko od tega bistveno bolj fraktalno razdrobljena. Ob tem sicer dosegata tudi bolj strnjene oblike, ki pa ne temeljijo na neki urejeni ritmiki, kar ju združuje mimo zvočne razdrobljenosti, je namreč hrupnost. Njuna fraktalnost se je namreč hipoma združevala v hrupnejših in zvočno bolj intenzivnih delih, ki pa so vodili do kasnejšega zvočnega razpada. 

Nastop obeh skupin je zaznamoval neposreden napad na sluhovode obiskovalcev. Majmoon so nastopili kot trio, poleg bobnarja, ki je vseskozi besno razgrajal, a hkrati skrbel za ritmične spremembe in nenehno zvočno razgibanost, bend tvorita še dva kitarista. Njuna vloga se lahko sicer deloma izmenjuje, a sta večinoma bila nameščena v pozicije, kjer je bil eden zadolžen za odrezave izlete v bolj hrupno živčna stanja. Ti prehodi so se praviloma dogajali hitro in so potekali kot nenadni in neposredni rezi v takratne zvočne podobe. Drugi kitarist pa je ponujal bolj ritmično usmerjene vložke in tako dajal pesmim zvočno oporo. Tako kot pri Jealousy Mountain Duo so Majmoon v svojem nastopu ponujali zvočna stanja, ki so se gradila, se ojačala in kasneje razpadla. To razdrobljenost in prehajanje skozi dva svetova, urejenosti in kaosa, je dodatno potenciral še občasen vokal, ki je bil slišati kot utapljajoč odmev posameznika oziroma krik njegove ujetosti v kaosu in nemoči, ki iz tega izvira. Njihova glasba je navkljub zapletenim ritmičnim prehodom predvsem glasba občutij. Zato na nastopu ni bilo zaslutiti pretirane tehnične naštudiranosti, ampak bistveno bolj svobodnjaško formo, ki je temeljila na hipnih navdihih in tako vseskozi krojila razgiban in doživet nastop.

Za njimi je na oder prišel kitarsko bobnarski duet Jealousy Mountain Duo, ki je, kot smo že omenili, razkol med zvočno urejenostjo in njenim antipolom ponujal v še bolj skrajni obliki. Pri tem pa si kitarist Berger pomaga z nenehnim vpletanjem zvočnih podob, ki so bodisi že posneti na matrico kot basovska podlaga, ali pa med nastopom nasnemava različne kitarske vzorce. Preko tako ustvarjene zgoščene podlage nato s kitaro podaja raznolika stanja, ki so kljub močni podlagi bobnarja abstraktna in težko določljiva. K bolj shizofrenem stanju prispeva tudi bobnar, ki nenehno prehaja skozi različne ritmične oblike. Če je v nasnetih delih slišati neko urejenost, jo nato kitarist s svojim igranjem raztrga, rezultat tega pa je glasba, ki je fraktalno razdrobljena. Ta sicer v hrupnejših momentih dobiva bolj celovito podobo, a se takoj zatem znova prepusti bolj ohlapni in svobodnjaški formi. V nastopu sta se združevala dva nasprotna si pola, kjer je improviziran jazz na eni, matematični rock pa na drugi strani. Tako sta Jealousy Mountain Duo ponudila raztrgan zvočni kaos, v katerem je bilo slišati  različne vzorce, ki so za kratek čas prehajali v ospredje, kjer pa so lahko razpadli ali pa se skozi hrupnost ojačali v bolj strnjeno formo.

Oba benda sta ponudila nastop, ki je bil začinjen s samosvojim glasbenim izrazjem, ki se naslanja tudi na hipne navdihe in improvizatorsko jazz formo. Pri tem so Majmoon ohranjali rockersko usmerjenost, medtem ko sta se Jealousy Mountain Duo bistveno bolj prepustila svobodnjaškemu izrazju. Tako smo redki obiskovalci kljub podobnosti slišali dva raznolika in doživeta koncertna nastopa.