Verjetno ne bomo prvi, ki bomo ugotovili, da se z izjemo redkih, ampak res redkih primerkov, vsi bandi, ki danes kaj pomenijo, v velikem loku izogibajo Sloveniji. Tisti pa, ki so nekdaj nekaj veljali, radi prihajajo. Vsako leto revivalovsko zabavajo in skorajda v delirij spravljajo vse od 7 do 77. Izbire ni, v sili hudič muhe žre in zato so ti koncerti ter festivali polni zvestih fanov kot dozorel šipek. So krivi organizatorji, ki ne vidijo računice, kako pokriti stroške in povrh vsega še kaj zaslužiti? Slovenija z izjemno strateško lego, majhnimi razdaljami in v primerjavi z obljubljenim Zahodom še vedno nižjimi cenami, bi privabila mnogo poslušalcev. Ali je kriv domač obiskovalec, ki že vajen drobtinic ne protestira in se zadovolji z že omenjenimi vsakoletnimi poletnimi veselicami, čez leto pa komaj čaka petka, ko bo utopil vse tedenske frustracije? Kako se to dela, bi lahko pogledali čez mejo. V tem primeru preko Kolpe, ampak glavno, da imamo mi vinjete in ostale pritikline, Hrvati pa naj imajo koncerte. In so jih imeli v zadnjih štirinajstih dnevih, pa še kakšne! Welcome to Pula, tequila, sexo, marijuana!

220 kilometrov je od Ljubljane do Pulja in 220 kun je vsota, ki ti odpre vrata pulske Arene. In kaj se je zgodilo, ¿qué pasó? Manu Chao, ki seveda ne pride vsako leto na to destinacijo, je brez težav razprodal koncert, na katerem niso bili le Hrvati, ampak poleg Italijanov in Avstrijcev tudi mi. Je treba pač malo potovati, da prideš do korita. Clandestino Slovenci s trebuhom za kruhom! Koliko slovenskih vagabundov je bilo v več kot deset tisoč glavi množici, je bilo že teoretično nemogoče oceniti, saj deluje publika, ki hodi na koncerte francoske antiglobalistične ikone s španskim poreklom, nekako internacionalno. S seboj ne nosi nacionalnih zastav in ostalih simbolov ponosa. Nihče ni sredi politično razdeljene Hrvaške prišel na koncert v kockastem dresu in presenetljivo, da tudi majic s cheguevarovskim trademarkom ni bilo preveč. Že omenjena masa se je začela zbirati v Pulju, ki šteje le okoli 65.000 prebivalcev, v zgodnjih popoldanskih urah. Parki okoli Arene, ki so nudili senčna zavetja, so bili polni cvetja in ozona, sparino pa je bilo potrebno gasiti z raznimi energetskimi napitki.

Pred Areno so še hodili redki optimisti brez kart s popisanimi kartoni. Ti so sporočali optimistom s kartami, da jih v zameno za dragocen kos papirja čaka 500 kun. Medtem so atmosfero začeli pumpati lokalno legendarni veseljaki Gustafi. Pošteno so pumpali več kot pol ure in v tem času so se ljudje že dodobra naplesali, dasiravno ne bi škodilo, če bi se na odru pojavil še kakšen Franci Blašković. Toda iskati kruh po potici bi bilo že preveč.

Napetost je naraščala ... vsi winnetouji v publiki so močno napeli ušesa in druga čutila. Pojava Manu Chaoa v brazilski košarkarski majici na odru je sprožila pravo ekstazo, kemična zmes je eksplodirala takoj. Uvodna Panik Panik je morje teles v trenutku razburkala. Sicer pa oseke skorajda ni bilo v več kot dveurnem močnem plimovanju energične predstave. Manu Chao je s spremljevalnim, multinacionalnim Radio Bemba Sound Systemom promoviral kar nekaj komadov z lanskoletne plošče La Radiolina, seveda pa ni manjkalo tudi starejših, najbolj znanih, kot so Desaparecido, emotivna Clandestino, Welcome To Tijuana, neizogibna Mala Vida še iz časov prejšnjega banda Mano Negra ... Koktejl reggaeja in punk rocka z rap in ska dodatki, katerega v svojem recitalu prakticira nekdanji lider Mano Negra, publiki ni dal pošteno zadihati. Na trenutke se je dozdevalo, da je ves koncert ena sama pesem, razbita in hkrati povezana. Povezana s kohezivnimi sredstvi zvokov policijskih siren, udarcev srca, kriki južnoameriških nogometnih komentatorjev, radijskih napovedovalcev, ki napovedujejo točen čas po svetu ... Dopolnjujejo pa jih proklamacijske fraze za socialno pravičnost in legalizacijo marihuane. Ena kitica od tu, druga od tam, vendar vse povezano v eno skladno strukturo, v eno rdečo nit. Šus, ki trajaaaa ...!

Zvočni svet, ki ga poleg Manuja v stanju permanentne pripravljenosti drži šestčlanska zasedba, v bistvu studijski zvok začini z ostrejšimi kitarami, močno ritem sekcijo in akustičnimi vložki flamenko kitar s španskega juga. Punk, mešan s sekvencami reggae ritma, ki služijo razgretim glavam, da naberejo novih moči za naspidiran drajv, ki bo sledil nemudoma zatem ali pa te bo presenetil še prej. Preizkušena formula kontrapunkta.

Kanček presežka je dodal tudi mističen ambient slovitega rimskega arhitekturnega bisera, v katerem so migali vsi. Od asterixov do obelixov in tistih zunaj na železnih ograjah. Vsi, od uporniških najstnic do zrelih rockerjev, ki še niso izgubili volje do spreminjanja sveta. Piš lahkega maestrala pa je na momente osveževal prepotena, sardinsko stisnjena telesa, ki jim je Manu Chao neskončno srečo povzročil celo z Infinita Tristeza.

Poleg stalnih tem, kot so socialna nepravičnost, skrb za psihofizično stanje matere Zemlje, laž v službi pehanja za umazanim denarjem, tudi brez vpletanja politike ni šlo. Glavni na tapeti je bil, kdo drug kot svetovni klovn numero uno, George W. Bush. Teksaški kavboj je bil edina oseba izžvižgana to noč – in to izžvižgana z velikim I, kar daje kanček upanja v času, ko moč antiglobalizma peša, čemur priča tudi pasiven odziv družbe na antiglobalističnih in protivojnih demonstracijah, navsezadnje tudi pri nas. Ali ne bo prepozno, ko se bomo vprašali, koliko je ura? Qué hora son mi corazón?



Poleg rednega, devetdesetminutnega dela je Manu Chao igral tudi podaljške z bisi, na katere ga ni bilo potrebno dolgo klicati, streljanje enajstmetrovk pa je zaključil z Maradono in La Vida Es Una Tombola. Skratka fantastičen koncert v sklopu letošnje turneje Tombola Tour, ki naj bi po pričakovanjih višek dosegla na mestu nesreče, v italijanski Genovi, 26-ega tega meseca. Tudi do obale Ligurskega morja ni daleč ...



Spisal od razgretih teles, dobre muzike in „piranske kolere“ zadet Robert Suša.