Dvorana Stožice, 4. 5. 2013

Sinoči smo v Ljubljani ponovno imeli priložnost slišati Marka Knopflerja, tokrat v sklopu aktualne turneje Privateering. Dvojni album Privateering je izšel septembra lani in je Markov sedmi album po vrsti, odkar je leta 1995, po razpadu skupine Dire Straits, krenil na solo pot. Nastopil je s svojo precej ustaljeno ekipo: Richard Bennett (kitara), Guy Fletcher (klaviature), Jim Cox (klavir in harmonika), Michael McGoldrick (flavta,dude), John McCusker (violina), Glenn Worf (bas) in Ian Thomas (bobni). Večina članov benda ga spremlja že od devetdesetih let in večina igra več inštrumentov, tako smo bili deležni pisane palete glasbil, po večini akustičnih, od že omenjenih kitar do ukuleleja in mandoline.

Repertoar, ki ga je izvaja, je nabran iz opusa Knopflerjevih solo albumov s poudarkom na zadnjem Privateering ter začinjen s komadi iz obdobja Dire Straits, na primer Romeo & Juliet. Koncert so otvorili z What It Is in nadaljevali s skladbama z nove plošče Corned Beef City ter Privateering. Sledila je instrumentalna pesem Father And Son, napisana za film Cal, ob tej pesmi je bend zaplaval v svoj moment. Knopfler v svojih izjavah zelo rad izkazuje navdušenje nad bendom, s katerim ustvarja, in tudi na koncertu je bilo očitno, da ne gre le za spremljevalno zasedbo. Opaziti je bilo, da si člani benda dopuščajo dovolj prostora za različne variacije, obenem pa drug drugega pozorno spremljajo in tako skupaj gradijo trenutek.

Koncert je ponudil pester preplet različnih glasbenih žanrov, večina pesmi je osnovanih na tradicionalnih elementih folk glasbe, ki se včasih spogleduje s hribovskim bluegrassom, drugič s countryjem, v komadih, kot je I Used to Could, pa gre za čisti surovi shuffle fingerpicking blues. Povsod pa sta v ospredju značilna Knopflerjev vokal in kitara z dolgimi, mehko odigranimi solažami. 

Višek koncerta je prav gotovo dosegla skladba Marbletown, kjer sta presenetila tudi Glenn Worf na kontrabasu in John McCusker na violini z izvajanjem dolge, čutne improvizacije. Nato je violina z ritmičnimi frazami v trenutku napodila v komad tako vedrega duha, da so zasrbele pete, publika se je odzvala z glasnim aplavzom in vzkliki. Moram omeniti, da je šlo za sedeč koncert, bolj ko sedečega človeka srbijo pete, bolj se ta dere. 

Na tokratnem koncertu v bendu ni bilo saksofonista Nigela Hitchcocka, ki s Knopflerjem očitno koncertira le občasno, kar je prava škoda, če vemo, da ob tem z repertoarja izpadejo vsi komadi, kjer ima glavno vlogo saksofon, kot je na primer pesem Going Home. Ko pa že govorimo o stvareh, ki malce grenijo ta koncert, nikakor ne morem mimo težav, ki jih ima dvorana v Stožicah s svojo akustiko, gre za zelo definiran odmev, ki se odbija od zadnjega dela dvorane in ti pride za vrat ter moti ritem komada ob najbolj neprimernih prilikah. Kar je nemogoče odmisliti, kadar igrajo bobni in bas malo bolj udaren ritem.   

Koncert se je zaključil z legendarnim komadom Telegraph Road, ki je občinstvo dvignil na noge in ga spravil na prostor pred oder. Temu je sledil podaljšek s pesmijo Brothers In Arms ter po daljšem posvetovanju z bendom še pesem So Far Away, s katero se je koncert zaključil kljub goreči želji publike, da prikliče glasbenike ponovno na oder.