Maribor, Trg Leona Štuklja, 5. 9. 2012

Maribor je četrto ponovitev festivala Mars pričakal v umirjenem septembrskem večeru ter na Trgu Leona Štuklja ob boku opečnate bazilike svete Marije pričaral skriti kotiček v samem središču mesta. Pridušena svetloba na obnovljenem trgu je v mrak izrisovala tople poteze in za trenutek Mariboru vdahnila kanček čarobnosti.

Ambient je pred začetkom festivalskega programa tako dvignil dovolj apetitov, da je vsa ugibanja in vprašanja o primernosti koncertnega prizorišča nemudoma pustil za sabo. Drži, da je bil Maribor z letošnjo titulo Evropske prestolnice kulture pravzaprav logična izbira, a je bil zato veliko bolj presenetljiv izbor zasedb, ki so zaznamovale tokratno izvedbo. Če se je v zadnjih treh letih Festival Mars proslavljal predvsem z bolj mainstreamovsko oprtimi zasedbami, kot so Skunk Ananise, 30 Seconds To Mars ali Moby, so ločnico v letošnjem letu potegnili Islandci Sigur Ros, družno z domačima zasedbama Melodrom in MojcART.

Nastop avtorice Mojce Zalar, ki nastopa pod umetniškim imenom MojcART, smo bili zaradi mudenja po dolgih in širokih avtomobilskih cestah primorani izpustiti, zato smo z veliko večjim zanimanjem pospremili odrsko vrnitev Melodromov, pa čeprav je v začetku nastopa v levem kotu nadležno migljal oglasni zaslon. Melodrom so v razširjeni postavi, pridružil se jim je namreč klaviaturist Sašo Vollmaier, presenetili z aranžmajsko prestrukturiranostjo in svežino, ki jo je v glasbo vtrla opustitev matric. Izgubljeni mehanični podton je izkrivil značilno melodromovsko morbidnost in paradoksalno še bolj podkrepil značajsko identiteto zasedbe, ki lahko zveni prav tako dobro ali še bolje tudi brez digitalnih aparatur. Osvojene skladbe so v uri igranja živele z vsakim tonom, Minina toplejša odrska vloga pa je izpadla prav prikupno, tudi ko jo je glasbena spremljava pretvorila v balerino iz glasbene skrinjice. Repertoar, sestavljen iz skladb s treh studijskih plošč, je podkrepil tudi nabor novih, ki odpirajo zanimivo poglavje v zgodbi zasedbe.

Intimni večer je novo poglavje spisal ob prihodu Sigur Ros, ki so odrsko pozicijo prevzeli brez večjega obotavljanja. V dobro umišljeni teatralni predstavi, pa čeprav brez pompoznih svetlobnih ali drugih efektov, so skladbe delovale kot z glasnimi aplavzi prekinjena dejanja, saj skozi nastop nismo bili deležni nobenega nagovora. Pa vendar, 11-članska zasedba, podkrepljena z orkestralno sekcijo, je v dveh urah muziciranja, nizanja zvočnih impresij in njihovih prelivanj, abstraktnih izražanj, niansnih plastenj in zvočnih izbruhov ter ne nazadnje izrisovanj pravljičnega sveta delovala nadvse intimno. Če smo na nedavnem koncertnem filmu INNI lahko občudovali zasedbo, ki brez kakršnih koli olepšav na plan potiska svojo najbolj primitivno podobo, sta godalna in pihalna sekcija predvsem širili barvni spekter skladb, pri tem pa nikdar prešli v samonamembnost. Tempiranje skladb je bilo dramaturško povezano. Iz skladbe v skladbo so Sigur Ros izvabljali glasnejše zvoke in ponujali daljše ekstazne momente. V podanem repertoarju so se sprehodili skozi celotno diskografsko zgodovino in nam brez obotavljanja ponudili daljši dodatek, ki ga je zaključil fantastični Popplagið. Z iskrenim poklonom so nam nato pomahali v slovo in množico vidno ganili. Uri sta trenili kot minuti.