Minulo leto je bilo za ustvarjalce elektronskih zvrsti eno plodovitejših. House se je postavil ob bok technu kot véliko odkritje številnih dubstep producentov in didžejev. Res je: križanje žanrov in mešanje vplivov že dolgo ni bilo tako razburljivo; spektakularni vstop housa v dubstep in obratno se je najbolj izrazil s komadom Hyph Mngo, ki so ga vrteli malodane v vsakem klubu na svetu, tudi na masovkah na Ibizi. In prav tako na valovih Radia Študent. Podobna zgodba se je dogajala tudi v sezoni 2007/2008, ko so se ritmični 2-step temelji dubstepa prvikrat potopili v globine in teksture techna z obeh strani Atlantika. Zastavonoše takratnega zlitja so bili Romun TRG, Britanec Peverelist ter Nizozemca 2562 in Martyn.

Martijn Deijkers, v plesnih krogih znan kot Martyn, je pozornost omenjenega občestva pritegnil z edinstveno vezavo poskočnosti britanske plesne glasbe s toplino nemške elektronike. Nepredvidljiv, dinamičen zvok techna in zrnat, prašen zvok nostalgije sta posrečena kombinacija, ki zablesti tako v domačem naslonjaču kakor tudi v razgibanem klubskem okolju. Introvertirana estetika, ki si jo delita z Burialom, in učinkovitost na plesiščih pa sta ga ustoličili kot enega ključnih dubstep producentov.

V petek zvečer smo imeli končno priložnost 35-letnega didžeja slišati v Klubu K4. Martynov nastop se je pričel rahlo nerodno. Prenosnik, na katerem so se komadi sprva predvajali, je za nekaj sekund zmrznil in nato prekinil z bojkotom. Uvodni izbor je popravil začetni vtis: slišali smo zveneča imena novih zlomljenih house hibridov, med njimi so izstopali Altered Natives, DJ Mystery, Roska in Yunorican. Ko je skozi zvočnike s pošastnim basom zarohnel Lil Silva, pa so kozarci na zvočnikih pričeli poskakovati kot kobilice. Dobesedno. Med prepletanjem karibskih vplivov soce  in afrobeata sta se nepričakovano pojavljala in izginjala berlinski in detroitski techno. Zrak je bil prepojen s fizično močjo basov, izbor Nizozemca pa je sčasoma izgubil poudarek na tolkalih in ustvaril ozračje sodobnega housa: slišali smo skladbe, ki so delo producentov, kot so Levon Vincent, Claude VonStroke in Lawrence. Ob vsem tem se je Martyn spretno poigraval s kontrolami na mešalki in premišljeno vstavljal lastne produkcije z albuma Great Lengths, ki so omogočale potrebno ritmično živost. Izjemno gladki in naravni prehodi so prikrivali žanrske razmike med house klasikami, technom, acid housom in dubstepom. Adonisova mojstrovina No Way Back iz leta 1986 je na plesišču povzročila ponorelo ploskanje. Vrhunec in hkrati zaključek večera pa sta bila zame Zombyjev še neizdani komad Little Miss Naughty in klubska uspešnica Jana Driverja Rat Alert.

Žanrski lok, ki sem ga opisal, je lansko leto prepotovalo ogromno producentov in didžejev. Vstop housa v dubstep miselnost je v Martynovem izboru žal še preveč očiten. Marsikdo je pričakoval bolj dubsteppersko obarvan didžej set in presenečeno sklonil glavo. V svojih spletnih miksih je Nizozemec namreč le redkokdaj ponudil four-to-the-floor ritme. Toda za Martyna je že dolgo znano, da je zrasel ob housu in technu, zatorej lahko razočaranje pripišemo zgolj nepoznavanju producenta. Vsestranski house set v Štirki je bil prav poučen sprehod po zgodovini in neskončnem potencialu plesne elektronike; spominjal je na čase, ko didžeji s strani lastnikov klubov niso imeli žanrsko zvezanih rok. Kar je v tej smeri ambivalentnega, so morda le trenutne vrvohodske smernice v dubstepu: po eni strani je bližanje ameriškemu housu eden zanimivejših pojavov, ki pa po drugi strani grozi, da bo dubstep postal prav tako formulaičen in dolgočasen, kakršen je dostikrat lahko house.

V vsakem primeru je Martyn v Klubu K4 dokazal, da eklektični pristop ne razbija nujno celovitosti njegovega nastopa. In tudi odkritosrčno nakazal, da se je dubstepa vsaj za nekaj časa prenasitil. Na temeljito ekskurzijo po sinkopiranih ritmih in na didžeja iz zlate dobe dubstepa bodo zato domači dubstepperji morali še malce počakati...

House revivalu v Štirki je prisostvoval Dino Lalić.