* foto: Petra Švajger

Bar Božidar, 4. 12. 2017

V ponedeljek smo se spustili v klet Mladinskega gledališča, v trendovski novi bar/nočni klub in v njem še naprej po stopnicah, ki vodijo globlje pod zemljo, v veliko obokano dvorano, ki kar kliče po malce večjih alter partyjih. V temo. V Mrak.

Na koncu dvorane je stala s pridušenimi rdeče-modrimi lučmi obsijana miza, okrog nje za estetski učinek spretno nastavljeni cvetlični lonci, na mizi pa didžej oprema in laptop, ki je celih devetdeset minut v pogon spravljal še eno novo, omembe in premisleka vredno točko v kontinuiranem vzponu tria Matter.

Konec koncev ni šlo za le še en Matter koncert. Šlo je najprej morda že za približanje novega, tehnično dovršenega koncertnega prizorišča malce širšemu, ne le Stiropor občinstvu in šlo je načeloma predvsem za koncert ob izdaji knjige poezije triovega poetičnega dua Dacha in Tunje. Zvežčič, imenovan Mrak, morda malce paradoksalno fanom hkrati omogoča vpogled v razvoj nekaterih asociacij in besednih iger iz besedil obeh priljubljenih emsijev ter lahko po drugi strani že s svojim obstojem ustvarja videz nekakšnega elitizma, dvigovanja nad to isto zvesto fanovstvo. Na to misel je lahko občasno sicer napeljal že njihov drugi album Mrk, ki je morda res še boljši od prvenca, a tudi bolj abstrakten, še manj klasično rapersko pripovedovalski, s še manj flowa, torej gotovo manj dostopen. In ko je bend v dneh pred koncertom napovedal, da bo izvajal tudi že skladbe, ki jih ni niti na novi plošči, se je lahko zdelo, da v svojem iskanju vedno novih izvirnih umetniških izrazov malce trga vezi z občinstvom, pa čeprav so prav slednje vedno predstavljale enega njegovih najbolj privlačnih elementov.

Težko je točno določiti kdaj so se v ponedeljek strahovi izkazali za odvečne, a na srečo se je v večji meri zgodilo prav to. Morda že uvodoma, ko je okoli dvestoglavo množico s sabo potegnil eden izmed ambientalnih novih komadov, z Dachovimi verzi v bosanščini in s Tunjevo nenavadno dolgo, a zabavno kitico. Morda še bolj nekje po tretjini koncerta, ko se je s komadom Bejrut izkazalo, da lahko tudi plošča Mrk iz publike izvabi glasne sing-alo​nge, kar je spet opozorilo tudi na pomen, ki ga imajo za popularnost benda njegovi dovršeni videospoti, ali pa le potrdilo priljubljenost tvoje mami (pri Safariju je bilo seveda spet glasno, kot tudi pri številnih drugih starejših hitih). V največji meri pa je morda bendovo razkazovanje novega funkcioniralo ob zaključku koncerta, ko se je za neke vrste čustveni vrhunec večera in bendovega repertoarja nasploh izkazal novi komad Ljubljana. Tega je trio prejšnji teden objavil na spletu in morda sprva ni deloval kot očiten hit, a se je tokrat ob njegovem izstopajoče izpovednem refrenu zdelo, da bi zbranim hitro ostal v ušesu tudi, če bi ga zdaj slišali prvič in zadnjič.

Poleg tega je skladba Ljubljana ena tistih, pri katerih so vokali izraziteje manipulirani in naefektirani, seveda z namenom še močnejše čustvene in ambientalne zaznamovanosti. Brez dvoma pri vstopanju v tovrstne kompleksnejše vokalne registre oba pevca tehnično ne briljirata, a učinek ostaja in je bil tudi v ponedeljek dovolj močan, da je tudi ob manj poznanih momentih pri zbranih pustil želeni vtis. Poleg tega so stvari tokrat proti koncu postajale bolj razrahljane tudi na druge načine, a je to koncert le še bolj spreminjalo v izstopajočo, oprijemljivo izkušnjo: če se je zdelo, da ob koncu intenzivnega nastopa, ob zaključnih mini hitih Sinovi moje madre, Mrki Flow in Mnogo premal, Tunja malce izgublja glas, ni to nikogar zares motilo, ker mu je glas veselo posojal zborček fanov iz prvih vrst – in če se je lahko zdelo, da Dacho med plezanjem po lestvi, ki jo je bend proti koncu večera od nekje privlekel za komad ali dva, in med telefonskim snemanjem dogajanja izgublja nadzor ter zapada v pretirano energično, žurersko izražanje – v tem vendarle nikoli ni šel predaleč.

Gotovo sicer nisem edini, ki bi z veseljem še kdaj slišal live izvedbo Bombonov ali Gepeka, a Matter očitno drvijo naprej in če bodo zdaj ambient večera vzpostavljali z razpoloženjskimi eksperimenti, kakršen je Surogat, si v tem zaslužijo naše zaupanje. Že v letu pred izdajo albuma Mrk se je njihovo vključevanje novih skladb v koncertne sete namreč večkrat zdelo tvegano in tudi nesmotrno, saj je prekinjalo, trgalo visokoležečo zabavljaško linijo nastopa, a so morda zdaj tudi na podlagi tega zvestejši fani že vpeljani v ta novi, temačni svet in nastop take dolžine kljub dejstvu, da je bil novi album izveden skoraj v celoti, ni doživel resnega padca intenzitete.

Ob navidez elitističnem sledenju umetniški viziji in priganjanju svoje celostne podobe do novih skrajnosti trio torej za zdaj samozavestno ohranja integriteto in zanimanje fanov, jasno pa je tudi, da je nastopal že pred občutno večjimi občinstvi. To je pomenilo, da se je koncert kljub sorazmerno veliki množici zdel kot neke vrste intimnejša izkušnja, k temu pa je brez dvoma dodal tudi sam ambient, ki je spet deloval kot hkratno postavljanje in podiranje meje med nastopajočimi in občinstvom. Medtem ko lahko temačna podzemna sobana novega hip kluba sprva deluje kot umik v ožji krog sledilcev, je ob pogledu proti koncu dvorane hitro postalo jasno, da nam je Matter po eni strani bližje kot kdajkoli prej. Tam namreč odra sploh ni, kar pomeni, da so trije fantje svoje še sveže kose domiselne oblačne rap melanholije razigranemu občinstvu pravzaprav predajali pred in med njim in ne nad njim. Stil in karizma na srečo še ne pomenita vedno tudi vzvišenosti ali privzdignjenosti.