Channel Zero, 29. 9. 2012

V soboto sta v Channel Zero nastopili dve postrock zasedbi, in sicer Maybeshewill, ki prihajajo iz Anglije, pred njimi pa je občinstvo ogrevala zagrebška trojica The Storms. Ta je predstavljala svoj debitantski album We Are Storms. Z dinamičnim igranjem za postrock ne toliko značilnih kratkih pesmi so pripravili teren za mlad angleški bend, ki se vztrajno prebija med novejše postrockerske zasedbe. Prav tako so Maybeshewill predstavljali svoj novejši material, in sicer pesmi s plošče I Was Here For A Moment, Then I Was Gone. Angleška zasedba se je prvič predstavila slovenski publiki, ki je zadovoljivo napolnila prostor pod odrom Channel Zera.

The Storms, bend, ki je nastal po razpadu skupine Don't Mess With Texas in je pod okriljem Moonlee Records, preigravajo inštrumentalni postrock. Pri tem pa se izogibajo klišejskim smernicam, saj so njihove pesmi za ta žanr netipično kratke. Trio, ki ga sestavljajo Slobič na basu, Neven za bobni in Saša na kitari, se je predstavil predvsem z energičnostjo in neposrednostjo. Še vedno je bilo slišati postrockerko valovanje, a so ob tem postajali igrivi, tudi pankovsko plesni. Če smo pri podobnih zasedbah vajeni, da si vzamejo čas za nadgrajevanje zvočnih nastavkov, so nam The Storms postregli z drugačno sliko. Še vedno so bili postrockersko čuteči, a obenem tudi ostro neposredni. Mnogokrat so namreč ponudili surov zvok, ki sicer ni nikoli postal preveč umazan, je pa vedno deloval zelo preprosto, organsko in gibljivo. Dinamika gre v veliki meri na čast bobnarju Nevenu, ki je tudi krivec, da zasedbo zlahka potegne v bolj plesno pankovsko izrazje. A kljub temu se The Storms gibljejo v širših post rockerskih krajinah. Njihov zvok sicer ni tako počasen, a se kitare nenehno nadgrajujejo, tudi s pomočjo nasnemavanja, s čimer skrbijo za vedno bolj bogato izraznost. Tako so po eni strani ponujali vzorce postrockerskih nastavkov, ki pa so jih oplemenitili z glasnejšimi kitarskimi izbruhi in dinamično ritmiko. V pol ure kratkem nastopu so The Storms odigrali nadvse gibljiv in neposreden glasbeni set.

Podobno se angleška Maybeshewill giba v postrockerskem ozračju, ki ga bogati predvsem z elektronskimi vložki in zvočno energičnostjo. Mlada zasedba se oklepa naredi sam estetike, ki se razteza od snemanja albumov pa do koncertne promocije. Bendu je s tremi ploščami uspelo prodreti med aktualne zasedbe postrock žanra in zaradi slednjega so pritegnili zadovoljivo število obiskovalcev na nastop v Channel Zero. Maybeshewill gradijo na kitarskem zvoku, ki ga bogatijo s klaviaturami, ki služijo mirnejšemu in subtilnemu izrazu. Prav tako pa je njihov zvok nabildan z raznimi elektronskimi posegi.

Skozi ves nastop so delovali čvrsto in kompaktno, tako po glasbeni izraznosti kot tudi po odrskem dialogu. V navadi tišjim in nežnejšim začetkom pesmi so sledila zvočna nadgrajevanja, dokler niso dosegla svojega klimaksa in nato silovito butnila med publiko. Skozi ves nastop so negovali čvrstost, ob tem pa ponujali zvočno dinamiko, ki se je raztezala od čutečih melodij pa do močnejših ritmičnih izbruhov. Postrock v modernejši, z elektroniko ojačani in na trenutke tudi kičasti preobleki si v nekaterih pogledih vzame čas za počasno grajenje pesmi, po drugi strani pa posega tudi po instant zvočnih zasukih. Skupini uspe doseči dovršen in izklesan zvok, obenem pa se ujame tudi v ponavljanje idej. Maybeshewill se sicer gibljejo po široki glasbeni krajini, ob tem pa ostajajo znotraj podobnih glasbenih zasukov, ki tekom koncerta postajajo predvidljivi. Tako smo sicer bili deležni slikovite zvočne pokrajine, a je ta tekom koncerta ostajala tudi sebi podobna. S tem se je ustvaril paradoks, saj so na odru pošteno razturali, a kljub temu po koncu koncerta niso prišli bistveno dalje od začetne točke. Res je sicer, da so igrali nadvse zavidljivo in prepričljivo, predvsem po zaslugi medsebojno povezanega zvoka, a so se hkrati ujeli tudi v zanko ponavljanja, ki se je kazala predvsem v zelo podobnem si glasbenem razvoju. Njihova zvočna valovanja so se gradila ob medsebojno povezanem igranju, a so se žal prepogosto lomila ob vedno enakih čereh.

Maybeshewill so prikazali koncert, ki se je raztezal od skoraj osladne čutnosti pa do hrupnejših izbruhov. Poslušalec se hitro ujame v njihovo zvočno sliko in se navdušuje nad dovršenostjo, a se zlahka tudi naveliča ponavljajočih se glasbenih vzorcev. Tako smo bili deležni nastopa, ki lahko navduši z zvočno energičnostjo, odrsko držo in grajenjem pesmi, obenem pa lahko zaradi ponavljajočih se glasbenih vzorcev na trenutke pade tudi v monotonost. Kljub temu grenkemu priokusu so Maybeshewill odigrali koncert, ki ga je zaznamoval predvsem močan in zelo kompakten zvok.