MED 2015: Cut Hands, Wolf Müller, Dodecahedragraph, Mono Scarves, Kaganovich, Krilc @ Kibla Portal, Maribor

Multimedijski center KIBLA je letos pripravil že osmo edicijo festivala MED, ki pri obiskovalcih spodbuja odprtost do različnih načinov glasbenega izražanja s poudarkom na elektronski in elektroakustični produkciji. Vsako leto pripravijo raznolik nabor glasbenikov, ki nato sekvenčno stopnjujejo večer in ga vsaj deloma tudi odpeljejo vsak po svoje. Vendar ne toliko, da ne bi pasal v kontekst festivala, ki se je letos spet ponašal z idilično lokacijo, ogromno betonsko halo z visokim stropom in betonskimi stebri, ki kar kličejo po industrial warehouse zabavi. Na nek način je festival za nekatere obiskovalce med nočjo to tudi postal. Marsikdo je bolj dajal vtis, da se je prišel zdivjat, kot pa da je prišel na zvočno izkušnjo iz ljubiteljskih razlogov. A prihajali so pozno, in dogodek se je v celoti prestavil, tako da je bil prvi nastop šele ob polnoči.

Prvi na vrsti je bil domači Dodecahedragraph, ime, za katerim stoji Neven M. Agalma, sicer organizator zasavskega Noise Festa, ki se je odvil prejšnji vikend v umaknjenem Hrastniku. Z otvoritveno paleto ambientalnih futuristično zvenečih semplov je komplementiral vzdušje prostora. Vendar ni trajalo dolgo, da so se sempli začeli kopičiti in zvok gostiti v organsko doneči drone, ki si je nato začel podajati pozornost s frekvenčno višjimi in ostrejšimi mimoletečimi zvoki. Njegov live act je vseboval predvsem nadziranje aktivnih semplov in manipuliranje teh s pomočjo različnih oscilatorjev, filtrov in nekaj, sodeč po videzu, diy pripomočkov. Zvočne pokrajine, ki so s tem nastale, so sicer podale kontemplativno izkušnjo, ki so za njegove nastope zdaj že skoraj značilne, vendar je proti koncu nastop izpadel nekoliko razvlečen, morda tudi zaradi vrnitve semplov z začetka nastopa, ki so nekako pretrgali trans.                

Drugi nastop v sklopu nojz uverture festivala je bil prav tako domači Mono Scarves, ki izhaja iz mariborskega nojz podmladka. Ljubitelj sinteze zvoka je prišel predstavit svojo trenutno obsesijo nad sintetizatorji, kontroliranimi s svetlobo. Njegova strast pa se je v kontekstu glasbenega nastopa nekoliko še iskala. Medtem ko je nastop Dodecahedragrapha navdušil z dinamičnim prelivanjem loopov in razvijajočimi se pasažami, je Mono Scarves dajal vtis, da je malo precenil razpon manipulacije zvoka, ki si ga je zamislil za svoj set. 

S prihodom Kaganovicha na oder pa je v prostor prvič v večeru prišel tudi beat. S kratkim ambientalno nojzerskim poklonom v uvodu je nato s čedalje bolj industrialnim zvokom zavzel dvorano in jakost zvoka občutljivo premaknil za stopničko višje. In čeprav povezovanje večera ni bilo med njegovimi primarnimi nalogami, glede na to, da je nastopal v festivalskem okolju, je to, namerno ali ne, storil odlično. Njegov set je vseboval obilico lastne produkcije, pomešane s stilsko koherentnimi tujimi komadi in odeto v surovost terenskih posnetkov. V primerjavi s predhodnim Mono Scarvesom in sledečim headlinerjem z imenom Cut Hands je nastop Kaganovicha doživel najbolj burne reakcije s strani občinstva, ki so letele v vse smeri čustvenega spektra. Intenzivne skladbe z nekonvencionalnimi prehodi, ki so pogosto poudarili latentne poliritme, so ustvarjale napeto atmosfero nepričakovanih preobratov, ki se je klimaktično zaključila s crash coursom v čiščenju notranje strani lobanje s pomočjo visoko nasičenega, večplastnega cviljenja oziroma nojza.

Za njim je bil na vrsti Cut Hands. Glavni gost večera in zvezda perkusivnega ritma, ki vleče inspiracije iz svoje preteklosti z noiserock skupino Whitehouse in jo nato skozi svoj eksperimentalni pristop poveže z aktualnejšimi interesi za centralnoafriške bobne in voodoo plat Haitija. A čeprav je bil njegov nastop označen kot live act, je bil v primerjavi s Kaganovichevim „DJ“ nastopom bolj monoton. Med nastopom je sicer nekoliko menjaval med hitrejšimi in, redkeje, umirjenimi komadi, a se nikoli ni zares preveč oddaljil od glavnega toka, ki je držal njegove noge v skoraj konstantnem teptanju odra. Med njegovim nastopom so tudi najbolj do izraza prišle presvetle vizualije, ki so pestile cel večer, razen med nastopom Mono Scarvesa, ki je zaradi praktičnih razlogov nastop opravil brez dodatnih osvetljav. Če pa je poslušalec lahko spregledal plesno angažiranost nastopajočega Cut Handsa, ki je vsake toliko monumentalnejše točke v setu pospremil z dramatičnimi plesnimi vrtenji ali premikanjem rok, se je znašel v svetu, ki ga je Cut Hands med izdajo albumov zdefiniral. A kljub prepričljivi produkciji je nastop marsikoga pustil s pomanjkljivo izkušnjo, saj tako zvočno kot tudi na videz ni zgledalo, da bi njegovo „live“ upravljanje pustilo močne posledice v trajajoči zvočni sliki.

Zadnji del festivala pa je predstavljal bolj klubsko orientirani sklop z gostoma Wolfom Mullerjem oziroma Janom Schultejem, ki se ponaša s DJ kilometrino, predvsem v bolj disko vodah, ter t. i. najnovejšim imenom domače producentske scene, Krilcem aka Krištofom Modicem, ki se s produciranjem ukvarja za svojo starost že presenetljivo dolgo in se giblje nekje med groovy housom, tehnom ter različnimi ritmičnimi odvodi. Prvi je bil na vrsti Wolf Muller, ki je moral od vseh nastopajočih opraviti najbolj eklektični prehod v večeru, iz hladne voodoo nojz perkusije v spogledljive zibalne disko tračnice. Vendar tega prehoda ni posebej kompliciral, temveč je hitro zatem, ko je prevzel oder, na kratko najavil, da je sedaj on prevzel ta žur ter da naj se pri priči vsi zberejo na plesišču. Po tumbajočih uvodnih komadih se je njegova disko steza, kot obljubljeno v opisu dogodka, odpravila v bolj krautrockerske vode z raznimi ambientalnimi sintovskimi linijami, ki so spominjale na zgodnje eksperimente. V tej točki dogodka se je prvič zazdelo, da so obiskovalci prišli na svoj račun, saj so nas predhodni, večinoma nojzersko naravnani nastopi hitro utrudili in potisnili na balkon na cigaretno pavzo. Wolf Muller je s svojo nesramežljivo karizmo nastop rahlo zavlekel, dokler ni na oder pristopil Krilc.                      

Kar je na hitro zgledalo kot DJ versus, se je potem izkazalo za podaljšan odhod Wolfa z odra, ki si je po videzu sodeč želel še vrteti. Krilc pa je kmalu odšel po svoje in se oddaljil iz ustaljenega disko groova v globlje house in techno ritmike. Z razširjenimi prehodi med meditativnejšimi klubskimi komadi je v dvorano prinesel tudi manjšo mero elektronske psihedelije ter tako neprekinjeno ohranil dobro mero plesalcev. Kljub temu pa sta se davek divjanja ter posledica zamaknjenega programa začela poznati in ljudje so postopoma začeli omahovati. S plesišča se je med setom poslušanje za nekatere dokončno preselilo na balkon. Za najbolj zagrete, ki so ostali tudi dovolj trezni, pa je set prinesel osupljenje nad svežino novih smeri, ki jih Krilc s suvereno fluidnostjo pokriva in raziskuje.          

Večer se je zaključil s kopico lokalnih obiskovalcev, ki so hoteli še več glasbe, ki pa jo bomo verjetno, glede na konsistentno prezenco festivala, lahko spet ujeli na isti lokaciji prihodnje leto.