Channel Zero, 8. 11. 2014

Zaspana in deževna sobota se je za vse, ki so zvečer zavili v Channel Zero končala s sproščenim koncertom v intimnem ozračju za katerega so poskrbele različno otežene kitarske melodije, mestoma obarvane s pridihom nostalgije. 

Prvi so okoli pol desete ure na oder stopili ljubljanski Roger N. Out, ki so poskrbeli za udaren, razmeroma hitro natempiran začetek, ki je služil takšnemu in drugačnemu ogrevanju. Njihova glasba je delovala kot nekakšen povzetek stare garažnorokerske manire, ki še vedno zveni intenzivno, nikakor pa ne sveže. V pretežno praznem ambientu Channel Zera je šlo za izkušeno, a utrujeno preigravanje preteklosti, ki je odzvanjalo tako blues-rockersko žaganje kot tudi nekdanjo ljubljansko punk sceno, hkrati pa posegalo v sodobno indie rockersko podvozje. Vokalist Bruno Sobiotto je svojo zajetno kilometrino pridobil v številnih bendih, kot so Borghesia, The Spoons in Rebecca, ter sedaj svoj glas prispeva duu Incurabili. Njegova markantna prezenca ter sicer energično in razgibano petje sta sčasoma začela prehajati v monotonost, ki je bila verjetno zanimiva predvsem starorokerskim nostalgikom. V slabi uri so obdelali nekaj zaprašenih ritmičnih vzorcev in pri tem nakazovali konkretnejše deviacije, ki so jih reševale pred predvidljivostjo. Zagon koncerta, mestoma okrnjenega z odvečnimi vmesnimi tišinami, je na koncu počasi zbledel in tako nakazal pomanjkanje dinamike. Situaciji povsem primerna predskupina je s solidnim nastopom pustila nekako bled vtis, a uspešno ogrela občinstvo in ustvarila z rokenrolom nasičeno pozitivno vzdušje.

Po kratkem premoru so oder zasedli floridski Merchandise. Presenetljivo spevno začetno uglaševanje je skoraj neopazno prešlo v uvodni inštrumentalni komad, ki je skozi večplastne kitarske kompozicije pristal v groovu pesmi Enemy. Kitare so zavzele prostor in bobni so odločno narekovali ritem ter si hkrati dovolili ustvarjati. Vokalist je, opremljen z akustično kitaro, energično poplesaval skupaj z glasbo in jo obogatil s svojim zanimivim glasom. V nadaljevanju so rahlo upočasnili tempo in zaradi odzvanjajočih kitar ter zadržanega vokala je vse skupaj delovalo skoraj shoegazersko. Tudi med uglaševanjem enega od kitaristov so ostali nežno improvizirali s prostornimi in odzvanjajočimi akordi. Protiutež tovrstnega zasanjanega vzdušja je bila hitro najdena v preprostejših, popoidnejših skladbah, ki kažejo na raznolikost skupine. Svetli, poletni zvoki klaviatur so odzvanjali nekako sproščen, floridski odnos do življenja, ki mu je bila skozi vokal dodana tudi new wavu inherentna drama, polna nekakšne neodločnosti, dvoma in obupa.

Nostalgija igra veliko vlogo v glasbi Merchandise, ki se zaradi osebne tematike besedil in newwavovskega karakterja komadov zdi otežena s preteklostjo. Slišali smo namreč številne riffe in vokalne melodije, ob katerih je konkretno zadišalo po osemdesetih. Toda prej kot za nekakšno revivalistično trivialnost gre tu za premišljeno aktualizacijo. Glasba enaindvajsetega stoletja v veliki večini temelji na prejšnjem stoletju in Merchandise so šolski primer tovrstnega nanašanja, ki pa v njihovem primeru uspešno najde svoj tok. Zvok skupin, kot so The Smiths, New Order, Simply Red in Tears For Fears, ki jih bežno lahko slišimo v njihovi glasbi, je že v osemdesetih nekako povzemal življenje pod pritiski sodobne družbe ter posameznikovo krhkost in ranljivost. Vse te lastnosti so prisotne tudi tu in se očitno kažejo tudi v kontemplativnih besedilih z življenjsko in ljubezensko tematiko. To vzdušje uspe ohraniti tudi vokalist, ki se mora na trenutke upirati skušnjavi, da z glasom ne zavije k spevnemu stokanju v stilu Morrisseya. Posledično se težko ogne primerjavi z večjimi pevci iz tistega časa, a vseeno premore lasten vokalni karakter, v katerem si dovoli ustvarjati.

Merchandise so nam postregli z raznolikimi komadi iz različnih obdobij svojega ustvarjanja in tako pokrili tudi zanimivo paleto žanrskih področij. Zadnji komad je bil počasna večplastna kitarska balada, ki je zbledela nazaj v deževno noč. Kljub glasnim spodbudam publike se je po kakšni minuti vrnil le pevec, ki je zašepetal, da morajo nastop zaključiti zaradi policijske intervencije. Čeprav je vse skupaj delovalo kot šala, je to pozneje potrdil tudi prodajalec Merchandise merchandisea. Channel Zero smo zapustili rahlo zmedeni in prikrajšani za kake tri komade, a vseeno bogatejši za zanimivo koncertno izkušnjo skupine, ki je odličen primer odmevanja preteklosti in vzporedne tvorbe novih glasbenih tokov.

Fotografije: Jure Stušek