Tolmin, Sotočje, 5. - 11- 8. 2012

Tudi letos je tolminsko sotočje gostilo pekel nad paradižem oziroma festival Metalcamp, ki je letos obeležil svoj deveti rojstni dan. Kot zadnja štiri leta, je tudi letošnji festival trajal slab teden, prvič po letu 2004 pa se je odvijal sredi avgusta. Poleg več desettisočglave množice, ki je predstavljala le deset odstotkov domače publike, ostalih devetdeset pa se je v Tolmin zgrnilo iz vseh koncev sveta, so tla sotočja obdelali tudi razni bendi, med katerimi so najbolj izstopala imena Korn, Machine Head, At The Gates, Amon Amarth, Sodom, Testament, Hatebreed in še katero.

Medtem ko je bil prvi dan rezerviran predvsem za postavljanje šotorov in ogled različnih krajevnih znamenitosti ter seveda kopanje v hladnem koitusu Soče in Tolminke, so ostali dnevi ponujali – poleg koncertov – predvsem razne DJ-večere, običajno kar v spremstvu striptiz šova, obiskovanje raznih stojnic, ki so ponujale majice, CD-je in nakit ter seveda razne vragolije, ki so jih izvajali kar sami obiskovalci. Tako smo lahko poleg klasičnih veseljaških razgrajačev uzrli ljudi v raznih kostumih, med njimi so izstopali Pink Panter, Batman, mumija, veliko tipov v ženskih oblačilih, dvojec, oblečen v grmovje in še koga, sama okolica pa se je med drugim kopala tudi v vonju raznih alkoholnih pijač in tudi kakšnega spiritualnega pripomočka. V tem času je kot vsa ta leta tolminsko področje verjetno beležilo največji ekonomski poskok v letu, saj so obiskovalci množično okupirali razne, za ta teden posebej urejene ''metalske'' gostilne, množice, ki so se vile iz trgovskih centrov, pa so to področje vsaj za nekaj časa rešile splošnega negativnega ekonomskega občutja. Kljub požarom na primorskem področju, takih zdrah v Tolminu ni bilo, je pa marsikateri obiskovalec precenil suho in vroče ozračje, ki je v kombinaciji s hladnim sotočjem in nečloveškimi količinami alkohola marsikaterega spravilo v rešilni kombi, ki je bil letos bolj zaposlen kot vsa leta do zdaj. Ja, treznjenje, infuzije in zdravljenje bolečih ter poškodovanih udov je tudi letos bilo neizogibno.

A festival Metalcamp je vedno bil osredotočen na glasbo, tako da sta veliki, glavni oder in manjši, v parku skriti oder gostila kar pestro glasbeno ponudbo, čeprav kakšen predstavnik več iz black metalskega miljeja res ne bi škodil. Se je pa letos zgodilo to, da je manjši oder ponujal bolj raznoliko ponudbo kot do zdaj, prav tako pa je bila zvočna kulisa mnogo boljša kot na velikem odru, kjer so se poleg nekaj posebnih aktov, predstavili predvsem že stari odrski mački, ki so na Metalcampu igrali če ne že kar tretjič. Najprej si bomo ogledali, kaj vse se je dogajalo na glavnem odru.

V ponedeljek so oder odprli domači Morana, ki se gibljejo v okviru melodičnega death/blacka in ki so kljub dobrem soundu še enkrat dokazali, da veliko število prodanih kart ne bi smelo biti prevladujoč kriterij ob izbiri benda, ki nastopa na takem odru. Niso bili slabi, zdaleč od tega, a kljub temu so bolj efektivni na malem odru. Za njimi so igrali ameriški heviči Vicious Rumors, ki so s svojim neverjetnim vokalistom in seveda hiti a la Digital Dictator pokazali, kaj je pravi ameriški heavy power metal. Sledil je ekskluzivni nastop kanadsko-ameriških progresivnih death metalcev Gorguts, ki so se vrnili v Evropo po 17. letih, frontman/kitarist Luc Lemay, pa je z novimi silami, ki prihajajo iz bendov Behold … The Arctopus, Dysrhythmia in Martyr dokazal, da je Gorguts ime, ki je na ekstremni sceni tako močno kot Death, Atheist, Cynic ali Pestilence. Eskluzivni nastop so imeli tudi ameriški power metalci Sanctuary, ki so predstavili nesporna dragulja oziroma albuma Into Mirror Black ter Refuge Denied, a so ob vidni sparjenosti, bodisi zaradi premočnega sonca ali preveč pred nastopom konzumiranega alkohola odigrali kar slab set, čeprav staroste, ki jih vodi neverjetni Warell Dane, še vedno marsikoga peljejo scat. Napalm Death so odpičili furiozen set, ki je ponudil še nekaj običajno v živo neizvajanih komadov, Testament pa so impresionirali v vseh pogledih, z izjemo zvoka, ki jo je zagodel predvsem bobnarju Genu Hoglanu in preglasnima kitaristoma ter na začetku neslišnemu pevcu Chucku Billyju. Vrhunec ponedeljka so kljub slabšem zvoku, ki je bil popačen zaradi čudnega hreščanja, vžgali ameriški Machine Head, ki so v uri in pol predstavili standardne hite in nekaj novih komadov iz albuma Unto The Locust. Morda možakarji niso vedeli, da je šele prvi dan festivala – trdili so namreč, da je neverjetno, da ljudje po petih dneh festa še vedno imajo toliko energije, so pa definitivno obranili pozicijo headlinerja. Njihov nastop je bil preprosto neverjeten, v vseh pogledih.

Če je ponedeljek po mnenju marsikoga ponujal najboljše bende, se je podobno dalo trditi še v torek, sprva predvsem zaradi energičnih njujorških Madball, ki so v največji možni vročini žgali, kot je treba. Predstavnike predvsem mlajših metal fenov so iz meni neznanega razloga navdušili folk metalci Finntroll, povratniški Kataklysm pa so predstavili zgolj dva nova komada, drugače pa odprašili tipičen set. Paradise Lost so s širokim repertoarjem popravili grenak priokus slabega nastopa na Campu leta 2009, vrhunec pa so predstavljali staroste švedskega death metala, katerih pomen so metalci uvideli šele nekaj let nazaj z izbruhom klonov švedskega melodičnega gothenburškega zvoka. Tako so At The Gates odigrali skorajda celoten album Slaughter Of The Soul ter še nekaj komadov iz ostalih albumov, nastop pa opravili skorajda tako odlično kot na Wacknu leta 2008.

Sreda je blestela predvsem zaradi domačih Doomed, ki so suvereno odprli dogajanje na glavnem odru, sledili so povratniki in divji trešerji Warbringer, kljub slabšem zvoku pa so huronsko navdušenje poželi najprej odlični The Black Dahlia Murder, nato pa še morilsko brutalni Nile. Folk metal barve so branili švicarski Eluveitie, ki za razliko od marsikaterega benda te branže svojo obrt obvladajo do obisti, vrhunec pa je bil nastop Korn, ki ga tudi največji sovražniki niso mogli označiti za slabega. Podkrepljeni z basistom zasedbe Mudvayne, nečloveškim bobnarjem Rayem Luzierjem in navdušenima Jonathanom Davisom in seveda kitaristom Munkyjem, so nu-metalci opalili impresiven set, katerega je poleg nezemeljsko dobrega zvoka obogatila še impresivna vizualna predstavitev.

Četrtek je navdušil predvsem zaradi eksplozivnih nastopov ameriških Hatebreed in švedskih Amon Amarth. Prvi so s svojim zmetaliziranim hardkorom v ekstazo in norenje spravili predstavnike vseh metal in drugih žanrov, vodilno vlogo pa je seveda odlično opravil frontmen Jamey Jasta, ki tako kot publika nori več kot dovolj. Amon Amarth so ob zehajoče predvidljivem setu ponudili vsaj odličen ognjemet, katerega se ne bi sramoval niti Times Square na silvestrovo. Veliko humorja in šova so ponudili nemški Edguy, švedski Grand Magus so navdušili s svojim tradicionalnim heavy doomom, smeh in norenje pa so izvabili nemški grinderji Milking The Goat Machine.

V petek so ljudje še vedno vztrajali pod velikim odrom, kjer so ob slabšem zvoku morbidne tone spuščali Swallow The Sun, trideseto obletnico je z odličnim nastopom obeležil nemški thrash trio Sodom, industrialne ali pa celo pop odtenke je ponudila švedska zasedba Pain, ki je izkoristila vso moč dobrega zvoka na odru Metalcampa, kar je v tem tednu bila redkost, ljudi pa so vidno navdušili švedski power metalci Sabaton, katerih popularnost očitno izvira iz močnega live nastopa, ker na platah zvenijo res slabo.

Običajno je dogajanje na malem odru označeno kot nekakšen ''filler'', saj so v zadnjih letih razen redkih izjem tam nastopali bendi, ki imajo toliko talenta kot vratni podboj v vaši sobi. Letos pa so jih očitno zbirali tudi na podlagi glasbene kvalitete, ne le na podlagi števila prodanih kart. Glavne nastope so opravili švedski Dark Funeral, letos edini ''veliki'' predstavniki black metala, ki so se predstavili tudi v novi postavi, potem so tu ekskluzivno nastopali ameriški misantropični death grinderji Cattle Decapitation, katerih nastop je bil prijetna agonija, podkrepljena s stalnim stroboskopskim napadom in nehumanimi vokali Travisa Ryana, v sredo so vrhunski žur naredili ameriški party-thrasherji Municipal Waste, v četrtek pa so navdušili predvsem grški Septicflesh, katerih nastop je marsikdo zamudil, ker ni videl, da so odpadli Incantation in da so zato Grki bili primorani nastopiti prej. Je pa bil tak revež poplačan, če je gledal angleške Hell, ki so Campu prikazali, kaj je pravi, zlobni heavy metal. Od ''manjših'' imen so tu impresionirali nehumani in nikoli razumljeni bolniki Deca Debilane, gorenjski black metalski ''panzer'' napad v obliki Nephrolith, moderne metal barve so branili gorenjski Within Destruction, ki so naredili pravi kaos, smeh in dinamiko pa so izvabili predvsem Dead Dildo Drome. Nu-metalsko so navdušili reški Father, brutaličarji so orgazmirali ob domačih Mephistophelian in tujih Nominal Abuse, veliko navdušenje pa so izvabili predvsem domači glemerji oziroma heviči Tom Cat, z odličnim vokalom podkrepljeni Shutdown in izkušeni mladci in mladenka v Metalsteel. Thrash barve so še branili Eruption in španski odlični Dustbolt, zadnji dan pa so impresionirali black metalci Condemnatio Christi, izkušeni thrasherji Negligence in bojeviti Noctiferia, ki so odlično zaključili festival.

Seveda je to velik, a vseeno le del celotnega dogajanja na Metalcampu, ki pa naj bi naslednje leto dobil naslednika. Namreč, že pred samim festivalom je domači kontingent organizatorjev, MiFi D.O.O. začel promovirati festival Metaldays. Misterij je bil razkrit na Campu – le-ta naj bi deseto obletnico naslednje leto konec julija proslavil z novo podobo in prej omenjenim imenom Metaldays. Neizvirno ime na stran, Metaldays naj bi ponujal vse, kar je ponujal Metalcamp in še več, s tem pa naj bi se začela nova era metalskih počitnic, ki se – kot je za zdaj znano – morda niti ne bodo več odvijale v Tolminu. Organizatorji – torej, domači MiFi D.O.O. in avstrijski RTN – so izbrali vsak svojo pot, ker več, kot so razkrili v četrtek na tiskovni konferenci v Tolminu, ne najdejo skupnega jezika, ime Metalcamp pa očitno tudi ne pripada niti enemu niti drugemu, zato so izbrali novega, torej Metaldays. Morebitni menjavi lokacije pa botruje dejstvo, kot pravi organizator, da z lokalno skupnostjo tudi po vseh teh letih ne morejo najti skupnega jezika, zato so primorani iti drugam. Kako se bo zgodba razvijala, boste lahko videli in slišali v prihajajočih mesecih.