Gala Hala, Ljubljana, 14. 12. 2017

Zadnji letošnji živi dogodek mednarodnih hiphop razsežnosti se je v četrtek zvečer pripetil v Gali hali. V goste je tokrat z umazanih ulic newyorškega Queensa prihrumel eden najvidnejših podtalnih klepetačev Velikega jabolka zadnjih let, gospodič Meyhem Lauren. Meyhem, znan tudi kot Laurenovich, je nekaterim bolj znan kot stalna desna roka Actiona Bronsona, ki ga spremlja na koncertih, redno gostuje na njegovih ploščah, ob tem pa ima še sokuharsko vlogo v njegovi seriji Fuck, That's Delicious, a je Meyhem rapersko morda celo zanimivejši od svojega bolj znanega kolega.

Kulinarične in raperske dobrote so Laurenovicha zanimale tudi v Ljubljani, kamor je prišel okiten z zelo dodelanim, svežim albumom Gems from the Equinox, ki sta ga pred tedni povila skupaj z legendarnim producentom še legendarnejših Cypress Hillov – DJ Muggsom. Album, izdan za Muggsovo založbo Soul Assassins, potrjuje, da Lauren najraje in najbolje ustvarja pod zgolj enim producentom. Po tem, ko je s članom kultne druščine D.I.T.C., gospodičem Buckwildom, sodeloval v okviru kombinacijske plošče Silk Pyramids ter se s producentom Ice Rocksom podpisal pod EP More Cashmere, je tokratni album odrapal na zelo detajlne, raznovrstnih vzorcev oprijemajoče se zaprašene in mračne podlage DJ Muggsa.

Glasbenik, ki sta mu trenutno najljubša raperja newyorška klepetača Roc Marciano in Conway, zaradi česar je oba tudi povabil k sodelovanju pri svojem novem albumu, se drži osnovne starošolske raperske mantre, da dela zgolj z ljudmi, ki jih sam kot glasbenike oz. producente spoštuje. Tako je tudi v Ljubljano pripeljal producenta in DJ-a Ice Rocksa, s katerim sta pred dobrima dvema letoma posnela EP.

Meyhem tako kot na ploščah tudi na koncertih ne deluje pompozno, fensi, klovnovsko in trendovsko, temveč se raje oprime svoje starošolsko zveneče, umazane ulične lirike, povečini povzete po svojih newyorških in queensbridgovskih legendah formata Mobb Deep in Nas. Pozornost poslušalcev je Meyhem pridobil nekaj po deseti večerni uri, ko se je od nikoder prikazal na odru Gale Hale in še pred prvim pozdravom publiki odrapal uvodno kompozicijo. Konkreten kronist umazanega dela getovskih ulic ne jebe tipičnega raperskega hypanja – dvigovanja rok v zrak in aerobike, utemeljene s pretiranim sodelovanjem s publiko, kar se je pokazalo tudi na ljubljanskem koncertu. Raje je brez pompa in tehnično izjemno dovršeno, artikulirano, z močno dikcijo ter povsem razumljivo tudi tistim, ki njegovih kompozicij ne poznajo, podajal svoje getovske zgodbe. Mikrofon in nastop obvlada do popolnosti, komunikacija s publiko je bila pristna in nanašajoča se na dogajanje v dvorani, bila pa je le obrobni del nastopa, česar ne bi mogli trditi za primere številnih drugih raperskih nastopov. Nastajala je zelo spontano, recimo ko je v prvi vrsti opazil v rap modo devetdesetih odete mladeniče, gospodično, ki bi kar sredi koncerta rada njegov podpis na Bronsonovo knjigo ali pa ko se je postavil pred telefonsko kamero vnetega snemalca.

Nastop je glasbo in vsebino postavil pred pretirano športno udejstvovanje, mimobežno smo bili deležni kakšne plesne bravure in kratkega DJ ošvrka rap scene iz Queensa, sicer pa se je Meyhem držal hvalisave raperske retorike, izvirajoče iz devetdesetih let. Brez olepševanj in kompromisov, z zelo čistim vokalom, brez pretiranega naprezanja, je predstavil necenzurirano temačnost svojega okolja, tehnično odrapano enako dobro ali še bolje kot na studijskih posnetkih. Ob koncih komadov, ko mu je Ice Rocks ugasnil beat, se je večkrat spoprijel tudi z akapelami ter brez podlage in vseh efektov odrapal besedilo, kar je za raperje, ki so se na sceni pojavili šele v sredini prejšnjega desetletja, prava redkost.

S starošolskimi, neokrnjenimi to kar vidiš, to dobiš tehnikami, se je prebijal preko del iz različnih obdobij svoje kariere. Odrapal je praktično vse svoje najvidnejše kompozicije, s poudarkom na svojem doslej najboljšim, letošnjim albumom, ki je vse več prostora dobival proti koncu nastopa. V precej mračnem vzdušju zapohanih in detajliranih beatov Muggsa nam je vešče predstavil kriminalno grdobijo nekdanjega in sodobnega newyorškega podtalja.

Proti koncu uro trajajočega koncerta je nastopajoči zelo nevidno izginil z odra ter se pretihotapil stran od odrskih luči, direktno med publiko, ki sprva ni dojela, da Meyhem rapa kar med njimi, nato pa iz žepov potegnila svoje snemalne naprave in ga obkrožila. Obdan z nekaj manj kot stopetdesetglavo množico je tako koncert z zadnjima dvema kompozicijama zaključil kar v kotu Gale Hale, na mizi s svojimi prodajnimi izdelki, kjer je zadnji dve kitici zaključne skladbe odrapal sede. Od omenjene mize se potem ni premaknil še dobro uro, ko si je vzel čas za podpisovanje, pogovore s feni in ostale družabne aktivnosti.

Svoje stihe je brez nategov močno zašilil v ušesa poslušalstva Gale Hale. Kot tehnično dobro podkovan in prefinjen klepetač je Meyhem izvedel zrel in suveren nastop, v katerem je premogel ščepec humorja in volje za komunikacijo s publiko, ki tam ni bila zaradi telovadbe, temveč zaradi njegovih besedil in spremljajočih podlag. Poslušalske enote tako niso žurale, marveč so bolj kot ne poslušale, kaj ima Meyhem povedati, on pa jim je vrnil z izlivanjem na vrhunske podlage, na katere je vstopal s konsistentno glasnostjo rapanja. Dober nastop, ki mu je sicer umanjkalo malo dinamike, je poslušalstvu ponudil vse, kar je pričakovalo.