Novi Jazz Fokus – koncertni večer s tremi novo in staro jazzovskimi zasedbami: Jure Pukl/Daniel Nösig Quintet; Tim Green meets Trio Tip; Douglas-Ribot-Ibarra: New Sanctuary

Novi jazz fokus je bilo ime, s katerim je organizacija mestnega jazzovskega festivala priredila manjšo, enodnevno festivalsko edicijo. Ta ima namen, kot smo slišali v napovedi pred koncertom, prerasti v redno stvar. V šali nam je organizator sicer podal dvojni pomen poimenovanja mini festivala, ki cilja hkrati na november in začetek nekega novega cikla. Če bi temu dodali še, da je šlo za No focus v pomenu brez fokusa, bi s tem sicer povedali malo. Festivalski večer je v celoti nemara le sledil običaju, po katerem program specifično publiko preseneti še z nečim, kar običajno ni na repertoarju njenega definiranega okusa – pa naj gre za takšno ali drugačno publiko. To je bilo očitno pretekli torek v Klubu Cankarjevega doma, kar je - recimo da – večer zaznamovalo z določeno dinamiko. Res pa smo lahko besedico novo, z njo pa tudi fokus, razumeli še v aplikaciji na vsako izmed predstavljenih zasedb posebej. Pri vseh je namreč šlo za neke vrste premierno predstavitev – zasedbe, materiala ali izdaje.

Prvi je nastopil mednarodni kvintet Jureta Pukla na saksofonu in njegovega dolgoletnega soigralca Daniela Nösiga na trobenti. Skupno zasedbo sta pihalca zagnala pred nekaj leti, kvintet pa je aktualen material koval zadnjih nekaj mesecev. Ta združuje močne glasbene osebnosti znotraj avtorskih kompozicij, ki predvsem umeščajo nekoliko dolge solistične sprehode. Zvok kvinteta je zgrajen na osrednji pihalski sekciji, ki se navadno umakne posameznim instrumentalnim govorom, struktura precej razgibane in ostre ritem sekcije pa se praviloma ne prelomi niti v nežnejših in umirjenih komadih. Čeprav je zasedba zagotovo upravičeno pridobila precej privrženega poslušalstva, pa se tudi ni znebila določene mere funkcionalizma, znotraj katerega je sicer dobro uigran kvintet še vedno največ prostora dajal ravno za prikazovanje posamičnih igralskih veščin.

Temu je sledila zasedba pretežno v tujini kalečih se lokalnih glasbenikov s priznanim in večkrat nagrajenim gostom, Timom Greenom. Za razliko od Pukl-Nösigovega kvinteta je sorodna postava ubrala veliko bolj klasične, historično zlahka določljive note, a morda - tudi skozi različne reference - ponudila nekoliko živahnejši del večera. Klasičen saks-bas-boben trio Tip Lenarta Krečiča je z gostujočim saksofonistom udaril dobro definiran bop brez pretiranih odstopanj v odnosih znotraj benda. Kar je morda le nekoliko poživilo nizanje solističnih partov, je bil začeten Krečičev izlet v jazzovsko predelavo slovenskega ljudskega izročila, medigra obeh pihalcev in pa veščina Tima Greena. Ta se je historičnem obdobju jazza, znotraj katerega se je kvartet gibal večino časa, poklonil s tu in tam prisotnim vzorcem, v katerem smo lahko prepoznali kakega Monka, a če so ti pokloni ostali pri frazah, sta celovita igra in z njo zvok zgodovinsko močno zasidrani ob mojstrih izpred pol stoletja. V nekem smislu sicer varna niša, ki pa jo je bend vendarle znal oživiti.

Površinsko gledano je zadnji bend od prvih dveh najbolj odstopal v tem, da odmerjenega prostora za aplavze med posameznimi soli ni bilo, a igra se je močno razlikovala tudi v odnosu posameznikov do svojih instrumentov. Dave Douglas je trio, v katerem igrata še kolega Marc Ribot na kitari in Susie Ibarra na tolkalih – vsi dobri znanci tukajšnje publike –, zasnoval po zgledu svojega dvajset let starejšega projekta, Sanctuary. Na enem listu spisana večdelna kompozicija za cel večer je sicer zgodba zase, glasbenike pa postavlja v zelo različne odnose, ki se v tem primeru niso osredotočali na fraziranja in melodična poigravanja, temveč vsaj toliko še na zvočnost in drugačne, denimo barvne odtenke znotraj različnih miniaturnih delov. Ti so včasih zveneli kot drobne, nedokončane skice, spet drugič pa kot v sebi zaokroženi komadi s samosvojim značajem, ki ogromno prepušča trenutnemu navdihu.

Douglasov trio New Sanctuary je pretekli torek prinesel predvsem precej domiselnih instrumentalnih premestitev. Ibarrova je tako spomnila na svoje raziskovanje gamelana, Ribot je v nekem trenutku Douglasu hudomušno vzel besedo in natančno posnel njegov trobilski zven, slednji pa je najraje nežno šepetal, a se ravno tako kolegoma priključil v bučnejših skupinskih brzenjih. Obenem zelo samosvoje zasnovana, improvizirana, a tudi neobičajna igra trojice se niti ni postavljala v vloge, kakršne jim sicer lahko pripišemo ob poznavanju njihovih posamičnih poti. S tem pa je tudi uspela še najizrazitejša premestitev zadnjega tria torkovega večera: premestitev iz veščih glasbenih osebnosti v preiskave zvena, ki je obstajal le v konkretni enoti dotičnega tria.

Odmik zadnje zasedbe od prejšnjih dveh je bil v tem še najbolj izrazit. Res pa je tudi, da je raznolik izbor za en kar obilen glasbeni zalogaj uspel zadržati fokus brez izčrpavanja, kakršnega bi utegnil prinesti stilsko bolj konsistenten večer.