Klub Gromka, 24. 3. 2016

V četrtek nam je ekipa Specialke v Gromki servirala dva berlinska benda, ki se pravkar mudita na evropski turneji. Oba relativno mlada benda, oba s temelji v hrupnem rocku in oba v postavi kitara-boben. Dwarphs so že obiskali našo deželo, slabe dve leti nazaj, ko je duo nastopil kar na Trubarjevi ulici sredi Ljubljane. Nenazadnje pa polovico benda tvori bobnar Jan Slak, ki se je pred leti iz Slovenije preselil v Nemčijo in tam skupaj s kitaristom Martinom ustvaril Dwarphs. Sodelovanje z Molde se je začelo že ob izdaji tour split kasete Molde/Dwarphs, ki je izšla v lanskem letu. 

Zasedbo Molde sestavljata Denes Bieberich in Alexander Günther. Dvojec poleg omenjenega splita na turneji predstavlja svojo lansko izdajo Brom, na kateri bend hara po rezkih poljih matematičnega rocka, nojzerskih podvigih in zapeljivih, ušesu prijaznih refrenih. Vsak komad se na koncertu začne z zvočno podlago, ki jo tvori veliko različnih šumov, polomljenih ritmik in piskov, nad katerimi duet gradi tenzijo in jo dinamično razporeja skozi prostor.

Na albumu Brom sta kar tri komade poimenovala po legendarni trojki japonskih smučarskih skakalcev. In prav komad Kazuyoshi Funaki ostane poslušalcu najbolj v spominu, ko se vokala prepletata eden čez drugega in posledično glasbena podlaga za moment preide v glavnino in nastane zvočni zid. Vokalno je bend osredotočen bolj na minimalistična besedila, ki jih zdaj v nemščini zdaj v angleščini vzklika, harmonizira in kriči na raznorazne načine. Njun stil od komada do komada zelo variira. Na trenutke shoegazerski refreni padejo pod hrupno in rezko kitaro, medtem ko se v drugih prelijejo v sinkopirane sanjave melodike, ki jih sekata s sunkovitimi pavzami ali celo diskoidnimi prehodi. Definitivno bend, ki svojo pravo moč pokaže šele v živo. 

Po nekaj minutah pavze je oder zasedla druga dvojica Dwarphs. Za razliko od Molde je duo le instrumentalen, še bolj dinamičen in ambientalen. Na prvi posluh Martinova plehka kitara se lahko iz odrezanih rifaž v trenutku spremeni v basovski poden, ki ga v različnih delih igra ločeno od začetne melodije. Ob dobrem zvoku v dvorani se je kot pri Molde tudi pri Dwarphs nekajkrat zgodil tisti »wall of sound«, ki ga marsikateri trio le stežka ustvari. Janovi vratolomni prehodi in močni udarci se aritmično naslanjajo na kitarsko medigro, v kateri se pokaže odprtost do različnih stilov igranja in odraz njune kemije na odru. 

Verjetno bi obema bendoma najraje predlagali kar live izdaje albumov, takšne live izdaje, ki smo jih bili vajeni od založb Am Rep in Skin Graft, pri katerih so se tehniki držali za glavo, saj so vsi nivoji šli v rdeče. Albumi so zveneli pristno, čeprav je vse skupaj prebijalo. Pod vsem studijskim poliranjem se skrije še najbolj surov bend. Četrtkov koncert je bil tako več kot dobrodošel, kar je pokazala tudi številčna publika, ki je navdušena pozdravila dva nadebudna benda. In če rahlo predelamo pregovor »Na mladih svet stoji,« v tem primeru »Na mladih bendih svet stoji«.