Klub Gromka, 28. 11. 2013

Pet studijskih izdaj, kopica malih plošč, video serija White Bread! ter ustanovljena založba Dark Skies Association je izkupiček, ki ga je v Berlinu domujoča švedska synth pop komponistka Molly Nilsson nakopičila od trenutka, ko je v letu 2007 prvič stopila na oder.

Kdo je Molly? Prav gotovo ste spoznali Molly Nilsson, če ste za enega izmed poletnih soundtrackov izbrali zadnjo dolgometražno ploščo muzikologa in filozofa Johna Mausa. We Must Become The Pitiless Censors Of Ourselves namreč vsebuje  tudi Mollyjino prikupno avtorsko balado Hey Moon, ki na njej zaživi v duetu. Molly, oh, Molly. Molly deluje kot ledena kraljica z eno samo napako – ljubi pop estetiko. Ne obremenjuje se z dejstvom, da njena avtorska glasba daje slutiti, kot bi jo poganjala pretirani simplizem ali otroška naivnost. Skladbe poredko spusti iz štiriakordnega primeža, a hkrati v sebi lastni in svobodni interpretaciji zvočnega synthvalovskega amalgama pokaže, da iz njene vloge solističnega avtorja vejeta duhovitost in abrazivnost. Svojo značilno etiketo glasbenega posploševanja pogosto krepi prek ritmičnih vzorcev, in sicer tako, da lastno izraznost lepi na različne glasbene tradicije, če te le uspejo razviti njen ustvarjalni potencial. Samosvojost še znatneje odraža premišljena in zbadljiva lirika, ki pogosto izrisuje odklonilni odnos do različnih življenjskih situacij, ki smo jim vsakodnevno priča. Značilni verzi, hitre misli in pikri komentarji tako niso umanjkali niti na četrtkovem nastopu, ki se je pod okriljem kolektiva Smetnjak primeril v Klubu Gromka.  

Mollyjine melanholično obarvane synthovske variacije povsem sovpadajo z nekoliko arogantnim attitudom in persono, ki jo predstavlja avtorica za imenom Molly Nilsson. Če kot dejstvo vzamemo, da je njena ustvarjalna drža produkt jasno začrtanih pogledov na glasbeni svet, ki jih je izoblikovala v letih aktivnega delovanja, bi lahko rekli, da je Molly Nilsson dosegla nekakšno stopnjo pop eklekticizma. Sredinec establishmentu je tako v svojem četrtkovem nastopu jasno pokazala s CD-predvajalnikom, na katerem je vrtela vse svoje glasbene matrice. Ko ji jo je ta pri poskusu izvedbe The Power Ballad zagodel, je občinstvu mirno privoščila petminutno čik pavzo in odvihrala tehnološki zagonetki naproti. Molly Nilsson tudi ne igra bisov, prav zato, ker jih igrajo vsi.

Uvertura v njen nastop je pripadla Goranu Uroiću, nekdanjemu zenpopovcu, ki kot solistična atrakcija ustvarja pod imenom ManMachine. Goran svojo izraznost vleče iz precej podobnega žanrskega bazena, pri tem pa stavi na zvočni minimalizem izredno spevnih melodičnih pejsažev. Nastop ManMachina je spodbujalo nemalo vprašanj, vsako odrsko reakcijo pa so odpirala nova. Tako smo na eni strani spremljali  Gorana z rudarsko lučko, Gorana, ki se neumorno sprehaja po odrskih brveh, Gorana s skladbami o Johnu Waynu, srdu do človeške rase, Elvisu, ki je Jezus, ki je Elvis, Gorana zabavljača, ki bo zagotovo vsak trenutek navrgel kakšen dober štos, že v naslednjem pa se je pred nami razprostrl Goran, ki si z rudarsko lučko zgolj osvetljuje gumbe, Goran, ki svojo ironijo preslikava v osebnoizpovedne pesmi, pesmi o solzah in depresiji, nad katerimi se je hudomušno namuznil tudi hrvaški obiskovalec, ko je pripomnil, da bo sledeča skladba potemtakem zagotovo Suicide. Kdo je potemtakem ManMachine? Je sploh važno? ManMachine preprosto je.