Kino Šiška, 24. 4. 2015

Tranzicija je nedvomno ena izmed besed, ki jo še kako radi pristavljamo k terminu post-rock. Za obdobje oziroma žanrsko tradicijo, ki je poniknila skoraj tako hitro, kot je navsezadnje vzniknila, je krvnika predstavljala njena samozadostnost in omejenost, saj je bilo v zastavljenem dinamičnem dvoboju umirjenosti in bučnosti vse manj prostora za presenečenja, s tem pa je bila tudi katarzičnost v vsej svoji hrupni podobi vse manj ekspresivna. Post-rock je v svoji razmeroma kratki tradiciji navkljub vsemu doživel in preživel nekaj variacij, znotrajžanrska afiniteta pa je nesamozadostne avtorje veliko raje silila k raziskovanju novih izraznih polj ter absorpciji priučenih dognanj. Samorefleksija se je v veliko primerih izkazala kot odlično orožje, ki skozi avanturistični avtorski duh uspeva ustvarjati temelje za nove oblike glasbene produkcije. Ustvarjalcem se je bilo šele z oddaljevanjem od izvora omogočeno avtorsko povsem izraziti, se reformirati in nenazadnje asimilirati v novem glasbenem okolju. 

Japonski četverec Mono, ki se je v okviru evropske turneje, pospremljene z lanskoletno dvojno ploščo The Last Dawn/Rays Of Darkness, včeraj tretjič ustavil na ljubljanskih odrih, velja za eno izmed tistih postrockovskih zasedb, ki še najbolj zvesto sledi svoji tradiciji. No, slednje še ne pomeni, da novih izraznih polj člani zasedbe niso raziskovali. Na razpotju preteklega desetletja je v njihovo kitarsko izročilo vse dovzetneje uhajala orkestralna godba in grajenje tenzije krepila s slikovitimi in sladkobnimi zvočnimi pasusi, ki so dramatično ekspresivnost iskali prav v umirjenih podtonih in glasbi dodajali pridih cinematičnosti. Slednje smo se za vzorec lahko navzeli tudi na malem odru Kina Šiška, kjer so Mono tekom sedmih skladb prikazali dve plati svoje idejnosti ter v devetdesetih minutah z zapletenim zankanjem kitarskih valenčnosti in lovljenjem zvočnega feedbacka čutno nahranili številčno občinstvo.

Tako kot razburkanost v izraznosti slika lanskoletna dvojna plošča, je tudi nastop sedlal od čutnih kitarsko klavirskih liričnih izpovedi do surovih, gromkih in neutrudnih kitarskih eskapad, kjer smo predvsem na račun okrnjenega zvočnega inventarja največ odnesli prav od slednjih. Nastop je bil oblikovan na način, iz katerega so izkoreninjeni vsi motilni elementi, ki bi lahko prekinili ekspresivni tok, pa čeprav mu zaradi nenadnih prižiganj vseh svetil v prostoru nismo uspeli povsem ubežati. Tako so se tudi z izjemo multiinstrumentalistke Tamaki Kunishi, ki je, ko ni bila oprtana z basovsko kitaro, skakala med instrumenti, člani postave priklenili na stole in obsedeli v tišini tudi tedaj, ko so priprave na izvedbo kompozicije trajale nekoliko dlje kot sicer. Med peščico skladb, tokrat so z izjemo Halcyon (Beautiful Days) na račun prišle tiste z zadnjih treh dolgometražcev, je največji zasuk predstavljala popovsko naravnana in v repetitivno bobnanje odeta Where We Begin, ki je predvsem nakazala, da so tudi Mono dovzetni za premike v eksperimentalni inštrumentalni glasbi, ki so jih z vključevanjem sintetizatorjev zvoka pričeli diktirati škotski soborci Mogwai.

Navkljub vsemu Mono niso bili najglasnejša točka večera. Krona je pripadla čelistki ameriškega rodu, Alison Chesley, ki ustvarja pod nadimkom Helen Money. Svoj nastop je oblikovala okrog nizanja težkih godalnih zvokov, ki jih je izvabljala s pomočjo lovljenja feedbackov, oblikovanja loopov ter postavljanja masivnega zvočnega zidu. V zastavljen zvočni vzorec je občasno družno dodajala tudi primitivne, a zato doživete midi ritmične vzorce. Ne glede na svojo formalno klasično izobrazbo Helen Money godalne melodije ohranja na zelo prvinski ravni in se z energičnim strunanjem, lokanjem ali z osvojenimi tehnikami, kot je pizzicato, veliko raje prepušča odkrivanju temačnih kotičkov rockovske oziroma metalne glasbe, ki jo je moč izvabiti zgolj iz čela.