Pulj, Hrvaška, kasarna Karlo Rojc, 31. 7. - 1. 8. 2015

Pulj je majhno mesto. Le kakšnih petinpetdeset tisoč prebivalcev ima. Urbana legenda pa pravi, da ima tudi okoli šestinšestdeset bendov. Kar je pri takšnem številu prebivalcev prav bajna številka. Če je točna, ne vem, zagotovo pa jih ima veliko in precej teh je jeznih in nabritih, zato ni čudno, da se pri njih dogaja festival tipa Monte Paradiso, ki nežnosti glasbe ne prizanaša. Letos že triindvajsetič zapored.

Prvi dan festivala je otvorila zasedba P.R.S.O.! iz Somborja in solidno izvedla vlogo uvodnika. Mešanica metala, hardkora in rapa z dvema vokalistoma – enim bolj raperskim in enim hardkorovskim - je sicer pritegnila značilno začetno manjšo množico ljudi, vendar jo dodobra ogrela in nekatere tudi že razplesala. Sledili so zagrebški Shin z žensko vokalistko, ki je kričeč vokal očitno potegnila iz petnih žil in tako dokaj enakopravno parirala svojim moškim kolegom, publiko pa so najbolj razplesali z zadnjim komadom, odlično priredbo Scuffy Dogs, Revolucija.

Še malo več publike se je pojavilo pri tretjih nastopajočih Culto Del Cargo, grindersko-krusterski zasedbi iz Trevisa. Sicer impresiven hreščeče kričeč vokal nenormalno visoke frekvence pevca se je zgubljal v monotonem linearnem drvenju, ki se je izmaličilo v nerazpoznavno gmoto nojza in distorzije. Zato pa so veliko boljšo predstavo dali od sebe naslednji Italijani, Call the Cops, ki so čez svoje komade prav tako kot predhodniki drveli z »nadzvočno« hitrostjo, vendar veliko bolj definirano, melodično in razločno. Svoj nastop pa so popestrili tudi z menjavami vokalov in kitare med vokalistom in kitaristom.

Potem pa so sledile zvezde večera – M.D.C. ali Million of Death Cops. Legende starošolskega ameriškega hardkora so v kasarni Rojc nastopile že tretjič – od tega dvakrat na festivalu in enkrat v klubu, kot se je v uvodu spomnil vokalist Dave. Prvič dvaindvajset let nazaj, nato pred osmimi leti in letos. Da je publika ta dan najtežje pričakovala prav njih, se je pokazalo na dodobra zapolnjenem dvorišču Rojca. Na žalost pa je njihov nastop po osmem komadu prekinil izpad elektrike, kar je botrovalo dobrim petnajstim minutam čakanja na njihov povratek. Tako bend kot publika sta potrpežljivo počakala, da so napako popravili, se pa je to potem poznalo pri nastopu M.D.C., saj so hoteli izgubljeni čas nadomestiti tako, da so drveli iz enega komada v drugega. Če je Dave še pred prekinitvijo med komadi obilno komuniciral s publiko, je v drugem delu to komunikacijo skoraj popolnoma opustil, saj je na festivalu bend pač omejen s časom in bi »klepetanje« publiko prikrajšalo za dobro število komadov. Kljub temu je njihov nastop z odličnim hardkorom stare šole zadovoljil vse prisotne.

Zadnji so v petek nastopili italijanski oi punkerji Los Fastidios, ki so s svojim v primerjavi z ostalimi bendi precej mehkejšim oi punkom in skajem zelo štrleli iz petkovega paketa bendov po drugi strani predstavljali umirjen fade out prvega večera.

Sobotni večer Monte Paradisa bi morala začeti zadarska zasedba Bosonogo djetinjstvo, ki pa je zaradi poškodbe bobnarja večer poprej svoj nastop morala odpovedati, zato je ta čast pripadla slovensko-puljski grinderski navezi Zaprti oddelek. Ta je bobniče napadla silovito in brezkompromisno, hkrati pa zabavala s pojavo vokalista, oblečenega v rdeče-beli zajčji kostim. Za njimi smo lahko gledali še en bend z žensko vokalistko Deer in the Headlights, ki pa je s svojim ušesa parajočim visokim vokalom in distorziranimi žalostinkami povzročil, da se je nebo odprlo in zajokalo. In na žalost ni nehalo niti po tem, ko so svoj nastop začeli nizozemski Diesel Breath. Njihov hardkor s primesmi metala in kombinacijo ženskega in moškega vokala je sicer izzvenel solidno, vendar brez pretiranih presežkov.

Za njimi je sledila prva od dveh zasedb, ki se ju je v soboto, vsaj po pogovorih sodeč, najbolj pričakovalo - Siberian Meat Grinder. Bend s sedežem v Moskvi, ki pa prihaja, kakor pravijo na svojem facebook profilu, iz ruskega ledenega pekla. Na žalost se je pred njihovim nastopom nebu popolnoma utrgalo. Pripadniki skupnosti Božja ruka, ki na facebooku zadnje čase poziva k udeležitvi na procesiji proti metalu in indijski konoplji, bi zagotovo vedeli povedati, da je to bila božja kazen za ruske peklenščke z dvema zamaskiranima vokalistoma, ki igrajo eklektičen crossover med hardcorom, metalom, rapom, punkom in še čem. Čeprav je med njihovim nastopom večina ljudi vedrila kjerkoli se je pač dalo, so kljub temu prepričali še nekaj entuziastov, ki niso zapustili predodrja, in kljub neugodnim vremenskim razmeram ali pa prav zato odigrali najboljši koncert sobotnega večera, zaradi česar so si, več kot zasluženo, prislužili tudi bis.

Za Siberian Meat Grinder so oder zasedli Angleži Left for Dead, kjer smo na basu lahko gledali sicer tudi basista in vokalista pri nas zelo popularnih The Restarts. Malo nesrečno umeščeni med dva tako mogočna benda, kot sta Siberian Meat Grinder in drugega najbolj pričakovanega tega večera, Wolfbrigade, so s svojim punkom izpadli zelo medlo, čeprav njihovi predstavi sicer ni kaj očitati. Morda bi bilo bolje, če bi jih, tako kot Los Fastidios večer prej, porabili za fade out, vendar pa je v soboto ta čast pripadla Wolfbrigade.

Wolfbrigade so se tokrat pokazali v precej boljši luči kot nedavno tega v klubu Gromka. Seveda pa je treba vzeti v obzir, da so morali takrat zaradi teženja policije bendu zmanjšati jakost. Na srečo Puljčani niso težili in prvaki skandinavskega d/beat crusta so se lahko pokazali v vsej svoji moči ter okrog treh zjutraj z bisom treh komadov uspešno zaključili triindvajseti Monte Paradiso, katerega celokupni seštevek znaša dvanajst bolj ali manj odličnih predstav, odlično vzdušje, ki ga ni mogel pokvariti niti dež v soboto, so pa ga malček kvarili pozornosti željni plesalci po odru, ki jim očitno veliko dvorišče Rojca ni bilo dovolj za skakanje, in me sicer ne bi motili, če ne bi šlo kar naprej za ene in iste zoprne osebke, ki se očitno ne zavedajo, da je večina prišla gledat bende, ne pa njih in njihovih golih riti.