Gala hala, 28. 6. 2014

Na topel sobotni brezoblačni večer je Gala hala na Metelkovi gostila pestro praznovanje desetletnice delovanja neodvisne založbe Moonlee Records, ki je v tem času uspela vzeti pod okrilje 23 glasbenih skupin s področja bivše Jugoslavije in s tem ohranjati status stalno aktualne, razvijajoče se glasbene institucije. Premišljena žanrska odprtost je založbi odprla vrata do novih poslušalcev in posledično do širšega generacijskega spektra občinstva, ki so jo tudi v soboto prišli podpret v njeni nadaljnji poti.

Na letnem vrtu se je že nabralo dobro število ljudi, ko so večer otvorili še vedno dinamični TRUS!, ki se niso pustili motiti zaradi siceršnje že vsem dobro znane začetne zadržanosti publike. Pri TRUS! so lahko rednejši obiskovalci že opazili spremembo v odrski sproščenosti, saj so v dobrem letu uspeli izdali svoj prvenec in razdeljen album z zadnjenastopajočim Kleemarjem ter se tako že z vrsto koncerti kot skupina udomačiti na slovenskih odrih. Trio ostaja poseben zaradi pevke, basistke in performerke Jelene Rusjan, ki s svojo obrazno mimiko in gibčno koščeno postavo uspešno kanalizira energijo njihovim poslušalcem. Poleg nje pa je na sintetizatorjih pokončno stoječ Boštjan Simon postregel z raznolikimi efekti in posebej izstopal ob pesmi Cake in Seven Words, kjer so TRUS! tudi preko bobnarja z raznovrstnimi tolkalskimi udarci pokazali svojo žanrsko pestrost.

TRUS! so tako ob prehodu iz večera v noč postavili hitrosten okvir za tempo še prihajajočih. Sledili so jim punkrockovski Debeli Precjednik/Fat President, ki proslavljajo dvajsetletnico ustvarjanja in so tudi napovedali nov štirikomadni EP z naslovom Povijest bolesti. Peterica članov skupine iz Osijeka je s svojimi melodičnimi refreni in hitrimi, odrezavimi komadi ter na trenutke komičnim nagovarjanjem ljudi v občinstvu le-te že pripeljala bližje odrski podlagi. Tudi delovali so naravno in vidno je bilo njihovo uživanje v preigravanju klasičnopunkovskih vzorcev. Koncertno vnemo so najbolje zanetili na koncu s pesmijo Puška ne ubije ljudi in njej sledečimi, ko je tudi pevec Tin Kovačić – Cološ začel prepevati v hrvaščini.

Pred prehodom v drugi del večera so na letnem odru zahreščali še beograjski Repetitor, ki so maja opravili turnejo po Evropi. Njihov prihod, ki je pritegnil pozornost tudi večine sedečih, je bil še rahlo zadržan. A kljub temu so se, ko so začeli igrati pesmi eno za drugo, razvneli in tako nudili nekaj brezpremornih plesnih minut. Mešanica hrupne garažne kitare, razigranih zaporedij basovskih tonov, stopnjujočih ritmov in kričavega petja so tako kreirali vrhunec tega večera. V svojem enournem setu so premešali svoje klasične razdivjane komade skupaj s počasnejšim a epskim garažnim rockom tipa njihovega komada Laka Zabava. Zabava pa je bila vse prej kot lahka – hrup kitare Borisa Vlastelice je donel po ušesih prvih vrst, katerih poslušalstva to sploh ni motilo in so skupaj s preostalimi uživali v nadaljnjem trušču. 

Po bolj glasnem in napetem prvem delu se je po polnoči v dvorani Gale Hale praznovanje nadaljevalo z bolj instrumentalnima, atmosferičnima zasedbama. Prvi so nastopili post-rockovski Lunar, ki so se po 9 letih zopet oglasili v Sloveniji. Lunar so se dokazali kot pozitivno monotoni – svoj zvok raztegnejo in ga s preprostejšimi bobnarskimi ritmi servirajo psihedeličnega in tako pustijo poslušalca samega v prepoznavanju počasnih sprememb posameznih komadov. Z njimi se je spremenila tudi dinamika odnosa med nastopajočimi in publiko; za razliko od prvega dela večera, kjer so pevci in pevka stalno vzpostavljali očesni kontakt z občinstvom je bila peterica članov večinoma statična, se gledala med seboj ali pa je bila zatopljena v svojo dostavo zvoka. Na svoje mesto vpliva na doživljanje glasbe so prišle tudi dobrodošle vizualizacije s strani Samo Sloge Sound Systema, ki so skrbeli za pisanost in raznolikost videne slike.

Drugi del večera zato ni bil slab, je bil pa bolj sprostitveno zastavljen in med še vedno številčno publiko pozitivno sprejet. Pred DJ-programom je nastopil še domači elektroničar Kleemar, ki je s svojim zapoznelim nastopom mirno zaključil večer. Intimnejše vzdušje, ki ga je uspel ustvariti, je že zaplavano občinstvo pritegnilo z valovanjem ambientalnih, detajlno elektronskih vpadov in senzualnem prehajanjem med počasnimi ritmi. In čeprav njegova glasba ni primarno plesna, se je publika vanjo precej vživela in tako Prekmurca z očaranostjo pospremila skozi njegov set.

Koncertni večer se je tako končal pozno in razredčeno, prepojen z druženjem in popivanjem na letnem vrtu ter v notranjosti dvorane s še vedno vztrajajočimi posamezniki, med katerimi je tudi trio članov Repetitor na plesišču dominiral še prijetno v zgodnje nedeljske ure.