Kino Šiška, Ljubljana, 8. 10. 2021

V petek, 8. oktobra, se je v prostorih šišenske Komune odvil zadnji dogodek festivala SONICA, s katerim je ta tudi uradno zaključen. Nastopil je mednarodni trio Mopcut, za katerega to ni bilo premierno koncertiranje pred slovenskim občinstvom. Lani so namreč na festivalu Jazz Cerkno predstavili svoj albumski prvenec Accelerated Frames of Reference, izdan pri avstrijski založbi Trost Records.

Mednarodni trio tvori v Berlinu živeča Američanka Audrey Chen, ki z glasom ustvarja vokalne zvočne efekte, pri tem uporablja izrazne forme, kot sta kričanje in klokotanje, ob tem pa še upravlja z analogno elektroniko. Ob Chen sta v triu Parižan Julien Desprez z električno kitaro ter Dunajčan Lukas König za bobni in sintetizatorji. Tokrat je zasedbo spremljala še laserska projekcija, ki je barve in prikazane geometrijske podobe spreminjala v ritmu nojza, s čimer je pripomogla h kreiranju zmedenosti, hkrati pa fokusiranosti in hipnotiziranosti. Vizualije so predvsem zaradi barvne palete, ki se je spreminjala v ritmu muzike, prevzele vlogo dodatnega glasbila. Bolj masivne momente so spremljale tople barve, kot je rdeča, ter zgoščeni in hitri geometrijski liki, bolj redke umirjene glasbene momente pa minimalističen imidž.

Trio je v okvirno tridesetminutnem nastopu pokazal presežno odstopanje od konvencionalnega dojemanja zvoka. Kompozicije niso sledile klasični logiki nadgrajevanja aranžmajev z vedno novimi elementi, poleg tega je glasba temeljila na popolni nojzerski zvočni destrukciji. Odpovedala je transparentnost, lahkotno sledenje fabuli komada, ki jo ne glede na pridevnik eksperimentalno najdemo v glasbi tega žanra. V skladbah smo lahko slišali veliko zvokov naenkrat, nasprotno pa tudi popolno tišino. Klasično konstrukcijo komadov je zamenjala dolgometražnost, ritem ali melodija se nista sprehajala od začetka do konca ter načeloma nista bila jasno definirana, kar je pri poslušalcih ustvarjalo občutek zmedenosti in nepričakovanosti.

Performans je imel fotografično persono, saj se je zdelo, da namesto žive zasedbe gledamo fotografijo. Ritmi, melodije, distorzije, hrup ... vse, kar so Mopcut servirali, se je stopilo v eno in tako preprečilo, da sledimo le enemu izmed konceptov. Lahko smo le opazovali, kaj se na odru dogaja. Naše uho v glasbi načeloma išče določeno fabulo, pri čemer nezavedno ujamemo dominantno melodijo ali ritem ter jemljemo vse, kar jo nadgradi oziroma se nanjo prilepi. Namesto dominantne melodije lahko načeloma gre tudi za katerikoli moment, ki hrepeni po določeni repetativnosti. Tokrat je bilo sledenje specifičnemu elementu zelo zahtevno, skoraj nemogoče – zdelo se je, da so glasbeniki preštudirali, koliko časa potrebuje povprečen poslušalec, da ga ujame, in ravno ko smo se poslušalci vanj ujeli, so ga glasbeniki ostro spremenili in nas uvedli v neko totalno drugo zgodbo. Ta praksa je krožno vodila koncert in nas v čakanju na nov, nepričakovan element tako držala pozorne, na momente tudi hipnotizirane.

Kompozicijsko je vse delovalo znatno premišljeno, glasbeniki so podajali noto suverenosti v to, kar delajo, in s tem vzbudili čustvi zmedenosti in preobremenjenosti, ki nikakor nista imeli negativnega podtona, temveč sta povzročali fasciniranost nad opazovanim. Vsak od članov je bil fokusiran na zvok, ki ga je s svojim inštrumentom ustvarjal v določenem trenutku, s čimer je povedal en del zgodbe, ki se je v procesu stapljanja z ostalimi preoblikoval v še večjo zgodbo. Ta je izrazila občutek profesionalnosti in umetniške težnje k temu, da ko ustvarjalec predstavi svoje delo, s tem predstavi tudi del sebe. Lukas in Julien sta se zelo hitro in ostro izmenjevala pri ustvarjanja takta, zaradi česar ni bilo enostavno slediti fabuli, Chen pa je medtem z vokalom vplivala na zvišanje agresivnega karakterja glasbe.

Koncertiranje vsebuje veliko improvizacije, ki se zdi premišljena, saj se glasbeniki precej dobro poznajo in vedo, kako drugi soustvarjalec oziroma soustvarjalka funkcionira oziroma kako razmišlja o zvoku. Iz kasnejšega pogovora s člani zasedbe pa smo izvedeli, da njihovo glasbeno ozadje ni pretirano improvizacijsko – igrajo namreč v klasičnih rock zasedbah, v katerim se načeloma šablonsko sledi enemu toku.

Mopcut so zaključili letošnjo edicijo festivala SONICA, ki združuje vizualno umetnost in zvočno uničenje, a hkrati tudi eleganco in plesno melodijo. Podali so temeljit zaključek vsemu, čemur smo lahko bili priča na festivalu, ki nas je pustil hipnotizirane in zadete pod vplivom zvoka. Morju različnih stilov je zasedba dala piko na i s hrupnimi, hipnotizirajočimi deli, pri katerih je konec zelo jasen. Tako kot v glasbi Mopcuta ni nadgrajevanja zvoka, ni niti njegovega postopnega izginjanja. Koncert zasedbe Mopcut stežka nadaljuješ, od njih ni možno zahtevati klasičnega bisa – vprašljivo je namreč, ali bi zdržali še nekaj časa, saj gre za neke vrste umetniški performans.

Nujno se je ponovno ozreti na fotografičnost, saj smo celotno podobo, tako vizualno kot tudi zvočno, doživljali naenkrat, ne da bi se uspeli oddaljiti ali se približati enemu od polov. Vsi dražljaji, fuzije zvoka, vizualije so se stopili v eno do te mere, da videnega in slišanega nismo doživljali kot koncert, temveč kot performans. Konkreten zaključek festivala in presežnost v žanru improvizacije.