Menza pri koritu, 10. 7. 2013

foto: Nada Žgank

V okviru predstavitve projekta Zvok in luč oziroma usposabljanja tehničnega kadra za izvedbo kulturno-umetniških projektov je na brezplačnem koncertu nastopila znana bosanska atrakcija Mostar Sevdah Reunion. Ker zasedbe že dolgo nismo slišali v Ljubljani, bi bila dvorana nemara polna, tudi če koncert ne bi bil zastonj, a vsekakor je lepa gesta, da so nas menzovci počastili s tem odličnim koncertom.

Zasedba, ki se je uveljavila konec 90. let prejšnjega stoletja s sodobno različico sevdalink ter kasneje tudi s sodelovanjem z dvema velikanoma balkanske godbe, Šabanom Bajramovićem in Ljiljano Buttler, je sicer pred časom razpadla na dve frakciji z enakim imenom, a poudariti je treba, da smo v Menzi slišali različico, ki je obveljala za pravo. Njo vodi idejni vodja projekta in producent Dragi Šestić, ki ga sicer včeraj ni bilo v Ljubljani, od prvotnih članov pa je treba omeniti kitarista Miša Petrovića, ki je spretno usmerjal sedemčlansko zasedbo dobro razpoloženih muzičistov. Poseben šarm sevdalinkam seveda da vokal in bend je v pevcu Nerminu Alukiću našel odlično zamenjavo za obolelega izvirnega pevca Ilijaza Duraka.

Novi pevec tudi igra na kitaro, tako da je ogrodje razgrete glasbe tvorila zgoščena in mestoma filigranska igra na treh kitarah. Občutenemu, toplemu baritonu glavnega pevca so se večkrat pridružili ostali člani v pripevih, če k temu dodamo še ognjevite solaže na violini, toplo božanje klaviatur in čvrsto ter dobro uigrano ritem sekcijo električnega basa in bobnov, imamo pravzaprav pravi mali orkester.

Temu primerno se je bend odločil za bolj radožive izvedbe sevdalink, tako tiste, ki sodijo v železni repertoar, kot sta denimo Mujo kuje konja po mjesecu ali Snijeg pada na behar na voće, kakor tudi manj znane. Bend se je prav tako dobro odločil, da ne igra počasnejih žalostink, saj je bilo jasno, da je publika prišla po odmerek dobre volje, ki ga kljub otožni tematiki številne sevdalinke ponujajo. Mimogrede, bend je pravkar izdal nov album Tales from a Forgotten City, na katerem med drugim najdemo vsaj dve taki razboleli otožni pesmi, Emino ter Što te nema.

Seveda so k razgretemu in žurerskemu vzdušju pripomogli radoživi aranžmaji in razgrete izvedbe Mostarcev, ki so se sicer odločili koncert izvesti v dveh setih, saj je bilo jasno, da bo v vroči Menzi premor vsem koristil. Potem ko so v prvem delu nakazali usmeritev v bolj sočen, orkestrski zvok z dobro odmerjenimi filigranskimi dodatki iz široke palete drugih žanrov od bluesa do jazza in folka, so v drugem delu šli še bolj na poskok. Uvod kakega komada so denimo začinili s preigravanjem Sex Machine Jamesa Browna, ki pa se ni iztekel v kako zafrkancijo, ampak so tako osnovan komad naprej peljali v svoje razkošno zapete sevdalinke.

Eden vrhuncev koncerta je bila nemara izvedba pesmi Noćas mi srce pati iz repertoarja Ljiljane Buttler, ki jo je sicer prva pela Silvana Armenulić. V tej pesmi, ki sicer ni sevdalinka, je bend zgostil vse svoje odlike: gost in bogat zvok, ki te kar ponese, počasno grajenje dramatičnosti ter popolno razdajanje v refrenu, polnem patosa, ki ga je z bendom pela malone vsa Menza. Lep dokaz za ustvarjalni postopek benda, kako tudi tako žalostinko pripeljati do skorajda frenetičnega vzdušja.

Po še eni dobri uri sočne muzike v drugem delu koncerta je bend – tako se je vsaj zdelo – kar nadaljeval z dodatki, saj navdušena publika kar ni in ni nehala s ploskanjem in vzkliki. Bendu se tudi ni ljubilo z odra, tako da je vžgal še nekaj žmohtnih in razplesanih. Mostarci so pokazali odlično formo in uigranost ter občutek za premišljeno grajenje atmosfere. Srčno upamo, da jih bomo kmalu znova slišali, tokrat morda v bolj intimnem vzdušju, kjer bo prostor tudi za kako počasnejšo in intimnejšo pesem.