Kino Šiška, 3. 8. 2016

Foto: Matevž Čebašek (galerija fotografij)

Matjaž Manček / Arhiv CUK Kino Šiška

V Ljubljano so se po sedmih letih vrnili Mudhoney, na tej radijski postaji dobro uležan bend, ki je s svojim rezkim, ciničnim in humornim izrazom ter hrapavim zvokom ta eter rezal tudi v času, ko so kolegi in kolegice iz Seattla in Zahodne obale ZDA ter kup industrijsko ustvarjenih klonov skozi grunge ujeli svoj delček mainstreama, nad katerim ta radijska postaja rada viha nos. Mudhoney so bili tedaj podtalna senca grunge fenomena in fenomena ameriške alternativne glasbe in punk rocka v mainstreamu, bend, ki si ga poslušal in ob tem ohranil kredibilnost svoje alter poze napram vsem ostalim vrstnikom in vrstnicam, ki so pač šli s tedanjim prevladujočim tokom in tedanjim 'teenage angstom'. Hkrati pa so bili Mudhoney tudi črne ovce med garažarji, kljub vsemu preveč uspešni, da bi jih resno vzel kak Underground International.

Ko jih je recenzent prvič videl v Münchnu so dobesedno odpihnili oder in publiko. Kar nekaj let kasneje so se kot še vedno vitalni in energični prikazali v Kinu Šiška, kamor so se tokrat vrnili. Kako se cajti spreminjajo, scene in glasbe pa starajo, lahko ponazori včerajšnji edini osamljeni mladi stagediver, obupno iskoč roke, ki ga bodo ujele. In kup čupavih glav, ki zaradi starosti pač čup več nimajo. A to ne pomeni, da je bend in njegov izraz star in upehan, oziroma 'neapdejtan'. Mudhoney na odru so še en dokaz več, da glasbe od nekdaj soobstajajo in živijo, čeprav jih prekrije linija sodobnih trendov, zvokov in izvajalcev, ki glasbo predstavljajo v obliki linearne progresive. Pevec Mark Arm, supercinik, ima sigurno priročno krilatico za sodobne čase na sceni. Včeraj je bil še kar zadržan z opazkami, ne pa tudi s svojim znamenitim kričavim, rezkim, občasno renčečim vokalom, ki še vedno reže nad hrupnim rokenrolom, čeravno ga je kdaj pojedla zvočna slika.

Resnici na ljubo so bili Mudhoney to že od samega začetka, ko so začeli svojo zgodbo in zgodbo znamenite založbe Sub Pop. So odpadniki zahodne obale ZDA, tisti, ki so se obrnili stran od glam metala, natupiranih 'pudljastih metalcev' ali polgolih alternativcev L.A.-ja in raje izhajali iz tamkajšnjega zgodnjega punka, se podali še dlje vse do nore vročice The Stooges, garažnega rocka, pokvečenega blues rocka in trše psihedelije. To nenazadnje lepo ponazarja razpad zasedbe Green River, iz katere so nastali Mudhoney, in na drugi strani Mother Love Bone in kasneje Pearl Jam, benda z ambicijami in bolj nagnjena k tedanjim zvokom iz bližnjega L.A.-ja. Mudhoney vedno ohranjajo svojstveno kontra pozicijo, pozicijo vmesja, polje nekorektnega in ciničnega, ki veje iz njihove muzike, podobe, sporočilnosti in nenazadnje iz odra. Bend večkrat poudari, da špilajo predvsem za lastni užitek in to se na odru odraža v obliki sproščenosti, v dobrem in slabem.

V slednjem včeraj denimo ob brzenju čez nekatere njihove najbolj znane pesmi. 'Touch Me I'm Sick' so dobesedno povozili, malce bolje se je godilo skladbam 'Into The Drink', 'You Got It' in 'No One Has', v dobrem pa ob vrhuncu koncerta, skladbi 'In 'N' Out Of Grace' v nabriti, gosti izvedbi, kjer Mudhoney odlično kanalizirajo vse prvine njihove glasbe, energično kričavost, kitarsko hrupnost, kleni, gosti, topotajoči ritem, vznesene prehode in psihedelična kitarska meandriranja dveh kitar, potopljenih v mogočen fuzz. V podobni maniri je odzvenela tudi 'Sonic Infusion'. Steve Turner je še vedno mojster fuzza, distorzije, ki se mogočno širi in vijuga ter dinamično skače, ne pa da nas statično potaplja v šum in v omamno in romantično opazovanje naših čevljev. Dan Peters je še vedno klen in gosto udrihajoč bobnar, medtem ko basist Guy Maddison drsi med hreščečim zvokom in bolj prefinjenimi linijami. Na odru resda bend ne izgleda več tako razposajeno, divje in energično, a del tega ohranja njihova glasba.

Ta je včeraj izhajala iz različnih plošč njihove dolgoletne kariere. S scenosledom skladb so lepo sopostavljali različne etape njihovega zvoka in pristopa. Glasba je bila ujeta v gost in poln, deloma hreščeč zven, ki je včasih glasbi odzvel glavnino naboja, predvsem v skladbah, kjer je dinamika zvoka skozi prehode očitnejša in ključna za pesem. A tudi zapacanost je in bo vedno del Mudhoney. Morda je ravno slednja tisti element, ki različne žanrske vplive ponotranji in jih naredi za njihove.

Včeraj so se bolj kot kadarkoli prej poklonili zgodnji fazi punka iz Zahodne obale, ki je zvenel kot poklon legendarnemu Keithu Morrisu. Poleg njihove klasike, privzete skladbe 'Hate The Police' zasedbe Germs, smo slišali priredbo 'Behind the Doors' kultnih Circle Jerks in skladbo 'Fix Me' Black Flag, ob njih pa nič kaj drugače in udarno zveni tudi njihova novejša 'Chardonnay'. V njej Arm psuje po kariernih bendih in jim zakriči 'Get the fuck out of my backstage'. To vsekakor ne velja za domačo zasedbo Dežurni krivci, trdno in uigrano zasedbo, ki je na krilih tršega rocka, punka, rokenrola in metala pod vodstvom suverenega in odrsko prezentnega pevca strumno zaružila po svoji dediščini, v kateri so tudi pesmi iz njihovega zadnjega albuma 'Fakti'. Na njem so ujeli duh polpreteklega časa, takrat porajajoči val protestništva, ki danes bolj kot ne impotentno molči v nespremenjenih časih, v njihovi glasbi pa brbota in nas nagovarja izven časa in prostora. Če je politična pozicija Mudhoney vedno cinizem iz sredine polariziranih svetov, so Dežurni krivci direktni in jezni, a v glasbi dovolj prefinjeni, da to ni njihov edini sentiment.

Omenjeni cinizem iz sredine se je odrazil tudi ob koncu edinega koncertnega dodatka, ko nas je Arm nagovoril z: 'Bili ste fantastični. Ampak tudi mi smo fantastični ...'. Moment, ko ne veš, ali te je ravno prijazno in iskreno potrepljal po rami ali ti nežno porinil prst v rit. Tak je bil tudi koncert, med energično intenzivnostjo in občasno ležerno in rutinirano jebivetrsko držo. Morda si skozi ta koncert lahko odgovorimo na vprašanje njihovega komada 'What To Do With The Neutral?'