MoTA Point, 17. 1. 2015

V soboto se je v okviru cikla Sonica Series v ljubljanskem MoTA Pointu dogodil prvi od treh koncertov, ki jih v naših logih te dni izvaja švicarsko-francoski dvojec My Daily Noise. Kot smo slišali v predgovoru koncerta, se je njuno gostovanje dogodilo po zaslugi posredovanja Nevena M. Agalme, ki bo s projektom Sevenborn And Rasturen + Aphra Tesla danes tudi otvoril njun nastop v trboveljskem Delavskem domu, včeraj pa sta My Daily Noise nastopila še v klubu Metulj v Bistrici ob Sotli kot del prikladno poimenovanega cikla Sunday Noise. Duo sestavljata Kasper T. Toeplitz na električnem basu in računalniku ter Daniel Buess na simfoničnih bas bobnih, ozvočenih vzmeteh in drugih tolkalnih zvočilih. Za oba bi lahko rekli, da sta že malodane ugledna akterja švicarsko-francoskega noiserskega undergrounda, opazno pa je tudi njuno sodelovanje v okolju t. i. sodobne klasike, ki navrže tudi imena takih velikanov, kot sta Iancu Dumitrescu in Phil Niblock. 

V skupnem projektu My Daily Noise - ime nemara asociira na nekakšno upoštevanje dnevne potrebe ali nuje - sta se namenila ustvarjati hrupno tvarino, ki po opisih sodeč deluje že skorajda megalomansko. No, MoTA Point še vedno stoji, samega koncerta pa prav tako ne bi mogli uvrstiti med najskrajnejše noise ekscese. Namesto tega smo dobili precej specifično in detajlirano zvočenje, ki bi v določenih izhodiščih lahko bilo sorodno toposom elektro-akustičnega improviziranja. A obenem se od njih ločuje po neke druge vrste naperjenosti, ki jo je kazal predvsem tolkalec Daniel Buess. Z impresivno ozvočeno vzmetjo, dvema simfoničnima bas bobnoma in ostalim je ne toliko improviziral, gnetel, vtiral ali drvel, temveč se predvsem osredotočal na elementarno hrupnost, ki jo je zmožen izvabiti iz osnovnih udarcev po svojem arzenalu. Tako smo dobili zanimivo in nenavadno punktualistično sosledje spektra udarcev, zadevanj in odzvenov, ki so kdaj skrivnostno obviseli, spet drugič pa so bili skorajda simfonično pompozni in ritmični. Vsekakor pa je Buessovo hrupanje precej izstopalo iz običajnih spuščanj v tovrstno zvočno dogajanje.

Na drugi strani je bil Kaspet T. Toeplitz z basom in računalnikom, ki je bil odgovoren za bolj kontinuirane, brneče in obenem rezke in raztreščene zvoke. Način njegovega igranja je vsekakor razkrival zanimivo osebno zgodovino, brez dvoma pogojeno s hrupnejšim delom avant-rockovskega strunskega izročila. A njegov prispevek je po mojem mnenju pestila neka, kot se je izkazalo, nepremostljiva ovira. Na tej točki se moram prostovoljno izpostaviti morebitni obtožbi ludizma in žal izjaviti, da je bil njegov računalnik pač odločno premalo. In nikakor ni mogel doseči zvočnega udara, ki bi ga glede na svoje igranje in gestikulacijo najverjetneje moral. Morda se bo komu zdelo, da gre za pretirano tehnicistično poanto, ampak sam mislim, da je pri izbiri »orodij«, še posebej znotraj širokega bazena »eksperimentalnih« in noise glasb, vedno prisoten tudi nek »mindset«, ki pomembno določa, do kod lahko končni rezultat seže in kje se ustavi. Čeprav problem nadomeščanja ojačevalcev z digitalnimi simulatorji v primeru Toeplitza niti približno ni bil tako moteč kot denimo pri vsestransko katastrofalnem nedavnem koncertu Obake, pa je še vedno po nepotrebnem zmanjšal potencial njunega nastopa, angažiranja prostorsko-slušnih koordinat.

Tem pomislekom navkljub pa My Daily Noise dostavita obilo suverenega zvočenja, ki se ves čas drži precej radikalnih izhodišč oziroma odločitev in ne daje koncesij iskanju ali lovljenju. Znotraj koncerta pa se prav tako odpre kar nekaj trenutkov, ki nas vabijo k naselitvi z lastnim motrenjem ter prisotne kljub nekakšni »kliničnosti« naredijo udeležene v tej začasni konfiguraciji. 

Zadnji koncert njunega tridnevnega gostovanja se torej dogodi danes v kurilnici Delavskega doma Trbovlje, tisti, ki vas zadeva intrigira in vam je všeč tudi to, kar slišite v podlagi, imate torej še več kot dovolj časa, da tja odhitite.