Orto bar, 31. 5. 2015

Nashville Pussy, južnjaška hard rockovska banda, ki jo od leta 1996 vodi kitarist in pevec Blaine Cartwright z ženo, kitaristko Ruyter Suys, se je v nedeljo vnovič ustavila v Ljubljani v Orto baru, kjer se je v veliki spodnji dvorani predstavila pred nekih sto vernih poslušalcev, ki so bili pripravljeni zamenjati mirno nedeljsko noč za glasen in razgrajaški hard rock. 

Kot predskupina se je predstavil psychobilly trio Clockwork Psycho, ki zgledno sledi vsem smernicam sloga, ki je zelo jasno glasbeno in estetsko opredeljen. Kontrabas, aktiven boben in nervozna kitara Clockwork Psycho so dobro naštudirali slog, ki je postal domena mnogih navdušenih ljubiteljev posodobljenega prvinskega ritma, za naslednjo stopnjo, na kateri bodo v definiran stil in žanr vnesli svoje lastnosti, pa bodo morali še marljivo delati. 

Če drži trditev, da ko ste enkrat videli Nashville Pussy, ste tako rekoč videli vse in ste videli dovolj, je res tudi trditev, da je Nashville Pussy treba videti vsaj enkrat in po možnosti takrat, ko je bend spočit in pristno nabrit.

Banda Blaina Cartwrighta, ki se je v devetdesetih prvič predstavil v našem mestu s cryptovsko punk rock zasedbo Nine Pound Hammer, igra visokooktanski rock'n'roll, ki je mešanica punka in južnjaške rockovske tradicije, ki smrdi po vnetljivi mešanici Motorhead, AC/DC, ZZ Top in Lynard Skynard. V nedeljo zvečer smo na velikem odru Orto bara lahko videli odličnega bobnarja Jeremyja Thompsona, ki je izjemen, zadržan, minimalističen, povsem v funkciji drveče glasbe, in šele njegova solo točka, v kateri je zaswingal kot član velikega be bop orkestra, je razkrila njegov resnični domet, ki v repetitivni, jasno zakoličeni godbi Nashville Pussy ne pride povsem do izraza. Nova basistka Bonnie Buitrago se je predstavila z mastnim seventies zvokom, in čeprav še zdaleč ni tako atraktivna kot prvotna dva metra visoka basistka Corey Parks, se je lepo ujela s slogom skupine. Kitaristka Ruyter Suys se je ves čas metala na kolena v slogu Joan Jett in Angusa Younga ter je s svojo strastjo gonila bend, v središču katerega stoji njen mož Blaine, ki je bil za izvedbo rocka z ultra visoko napetostjo bodisi preveč utrujen bodisi preveč ulit, in razen nekaterih momentov ni bil kos nalogi. Ko so se Nashville Pussy pojavili na sceni, so prinesli res opolzko, a hkrati vabljivo kombinacijo belega trasha, bikerske ikonografije in vsesplošnega razvrata, ki je bil podan z izjemnim navdušenjem in prepričljivostjo. Verjeli so, da so največji rock'n'roll band, in ko so imeli dober večer, so lahko ustvarili to iluzijo. Dvajset let kasneje so v nedeljo zvečer večinoma oponašali sami sebe, ker je njihovo predstavo težko ponavljati z enako intenzivnostjo vsak večer, še posebej, če med občinstvom ni ozračja, ki bi podpiralo norost, ki jo bend ima v sebi. V nedeljo zvečer smo videli bend, ki je poskušal dohiteti samega sebe z vodjo, ki je na trenutke s priprtimi očmi komaj dihal. 

Joški so viseli, kitare so bile glasne. »Cheap thrills«, ampak tudi to je rock'n'roll.