Španski borci, Ljubljana, 6. 4. 2023

V prostore Španskih borcev se je znova vrnil festival zvočne improvizacije in eksperimentacije – festival (Ne)poslušno. Festival vsako leto dograjuje tradicijo sodelovanja in glasbene odprtosti pod okriljem Zavoda Sploh. Pripomore k utrjevanju domačega improvizacijskega ustvarjanja ter vpletene scene s pestrim naborom tako domačih kot tujih ustvarjalcev in glasbenikov, ki so prepuščeni zapopadanju svobodnjaških potencialov glasbenega izražanja. Poleg glasbenega dogajanja se v okviru festivala (Ne)poslušno odvijajo še drugi dogodki, povezani z glasbeno prakso, in to tradicijo je nadaljevala tudi letošnja enajsta edicija festivala. Obiskali smo prvi glasbeni večer, ki je potekal šestega aprila v Španskih borcih.

Večer je bil ob prihodu do Španskih borcev že pokrit s polmrakom, zaznamovanim z ostanki minule zime. Glede na to, da je bil obisk tega dogodka recenzentova prva izkušnja prisostvovanja improvizirani godbi in potiskanju glasbenih mej v živo, so bila pričakovanja odprta. Ob vstopu v zatemnjen prostor sta oder že krasila prirejeni koncertni klavir in njemu nekaj metrov oddaljeni stol, obrnjen v smeri občinstva. Obiskovalce festivala je še pred sedišči pričakal kreativni vodja festivala, Tomaž Grom, in vsem ponudil uvodno poslastico s kančkom domačega žganja. 

Prvi nastop večera je odprl duo Abdelnour / Mayas z brenkanjem klavirskih strun v spontanih in počasnih intervalih, ki so se stopnjevali in tehnično razprli. Igro je pričela Magda Mayas, pianistka in skladateljica iz Berlina, ki dvajset let raziskuje klavir kot glasbilo v kombinaciji z raznimi pripomočki. Nekonvencionalni klavirski osnovi se je nato pridružila altovska saksofonistka Christine Abdelnour, francoska ustvarjalka libanonskih korenin, ki dobra tri desetletja snuje svobodnjaške muzike v sodelovanju z mnogimi glasbenimi sovrstniki, njeno delo pa zaznamuje vzbujanje precej neobičajnih saksofonskih zvokov. Njen saksofon se je sprva oglašal zadušeno in kot oškodovano s pomočjo plastenke z vodo, ki jo je glasbenica postavila v odmevnik glasbila.

Nizki toni so odmevali po prostoru in postavili protiutež klavirju, po katerem je Mayas napredovala s pritiski na tipke in z drgnjenjem slamic, nataknjenih na strune, kar je bila le ena intrigantnih potez Magde Mayas. Performans saksofonistke Abdelnour je v nadaljevanju vodil v pretkano približevanje naravnim izvorom zvoka, z vsemi možnimi pristopi do igranja klavirja pa je ambient vseskozi gradila Mayas. Avtorici sta izkoristili dolgoletno medsebojno ustvarjalno poznanstvo in usvojena inštrumenta ter z dodatkom dinamike izmenjevanja in dopolnjevanja uspeli napolnili prostor z enkratnimi zvočnimi podobami, obenem pa izkazali popolno predanost toku izvedbe, kot so nakazovali njuni čustveni izrazi.

Po krajšem premoru in prebavljanju doživetega je sledila predstavitev večkanalne zvočne instalacije Tomaža Groma z naslovom Na ta veseli dan kulture, ki je bila v promocijskem materialu festivala enigmatično predstavljena. Šlo je za umetniško delo, pri katerem je sodelovalo vrtoglavih sto enajst ustvarjalcev in ustvarjalk, deloma domačih, znanih in manj znanih osebnosti, njihov prispevek pa je bil v programski napovedi nepojasnjen. Programsko besedilo nas je povabilo na predstavo, ki izpostavlja vsa ključna vprašanja bivanja in ustvarjanja v današnjem času v obsegu tematik lastništva in avtorskega dela. S to idejno podlago smo vstopili v spodnji prostor Španskih borcev, ki je bil razsvetljen le z lahno svetlobo in z v dveh vrstah vsaksebi razporejenimi osvetljenimi stoli. Na stenah so bila razprta sprva prazna diaprojekcijska platna, po prostoru so bili na različnih mestih, na tleh, ob stenah in na stropu razporejeni zvočniki, iz katerih se je po dokončni zatemnitvi sprostil prepoznaven zvok. 

Slišali smo posnetke rektalnih zvokov v naključnem vrstnem redu, predstavo gastroakustičnih značilnosti stoenajstih soustvarjalk in soustvarjalcev. Posnetki so nepredvidljivo vznikali iz posameznih zvočnikov, postopoma, eden za drugim, kasneje pa tudi v gostejši rotaciji. V celoti je kljub deloma komičnemu konceptu inštalacija vnela tista hrepeneča vprašanja, ki so jih izrazili tudi soustvarjalci. Preizkušanje takšnih konceptov je nevsakdanje in je tudi družbeni tabu, ideje o ustvarjanju s tovrstnim zvočnim materialom pa se oprijema bolj humoristična nota, kar je potrdil tudi odziv občinstva. Predstava je dodatno razširila polje ustvarjalnosti festivalskega večera, ki se je že bližal zaključnemu nastopu kontrabasista in improvizatorja Christiana Webra.

Po vrnitvi v zatemnjen zgornji prostor Španskih borcev sta nas pričakala z žarometom osvetljeni stoječi kontrabas in stol, na katerem so bili razporejeni razni pripomočki. Christian Weber je nastop začel v popolni tišini in med opazovanjem svojega mogočnega glasbila izražal globoko premišljenost. S trki prstov po lesenem trupu kontrabasa je kar naenkrat prebudil pozornost in se nato vrnil v tišino k ponovnemu premisleku. Prvi del nastopa je v različnih kombinacijah nadaljeval z uporabo loka, nakar se je znova vrnil k premišljenemu snovanju v tišini. Opustil je lok in pričel brenkati s prsti. V tem poteku se je Weber dotaknil tudi bolj linijske izvedbe, ki je zvenela skoraj rockovsko, podobno snovanju eksperimentalno-dadaistične rock zasedbe Sudden Infant, v kateri sodeluje kot basist. 

V določenih delih se je ustvarjalec brez večje nadgradnje vračal k že izvedenim strukturam in se očitno tudi zazankal v določenih lestvicah, iz katerih je počasi prešel na drugačno izvedbo. V teh trenutkih se je za kratek čas izgubila poslušalčeva pozornost, Weber pa je malodane izgubil pristno snov, ki jo je prikazal v uvodu, ampak ga to ni ustavilo. S frcljaji po trupu je ponovno pričaral pozornost in nadaljeval igro po strunah z lastnimi prsti in z lokom ter dodatno dvignil glasnost izvedbe, pričel vzpon do domnevne katarze in se od nje postopoma vrnil nazaj v tišino, da bi naznanil svoj zaključek. Iz poteka je bilo očitno, da je solistična narava nastopa Christiana Webra botrovala dejstvu, da glasbenik ni mogel zares izkoristiti zvočne osnove oziroma temelja, ki bi ga lahko enostavno dograjeval, kot sta to denimo počeli Abdelnour in Mayas. Vseskozi je sam sebi in iz zgolj enega inštrumenta ustvarjal variacije in zvočne sloje, kar je pokazalo njegovo glasbeno izkušenost.

Z nastopom Christiana Webra pa se je tudi dovršeno zaključil prvi večer letošnje edicije festivala (Ne)poslušno. Izvrstna izkušnja prepleta domačega zvočnega ustvarjanja čez meje domiselnosti in svobodne godbe v tuji zasedbi sta ustvarili večer poln globokih premislekov o konceptu svobodne glasbe in njenem razponu v mnogih kulturah, predvsem pa kot neizbežni del glasbenega ustvarjanja in zvočnega snovanja nasploh. 

Recenzijo je pripravil vajenec Timotej. Mentoriral je Luka H.