Arena Stožice, 30. 10. 2017

Morda je Nick Cave z legendarnim spremljevalnim bendom The Bad Seeds sinočnji ljubljanski koncert res otvoril s tremi skladbami z lanske plošče Skeleton Tree ter ga po dobrih dveh urah in četrt zaključil z meditativnim iskanjem svetlobe, imenovanim Push The Sky Away, a so se med njegovim intenzivnim nastopom v mislih zbranih v polni dvorani Stožice brez dvoma pisale še mnoge druge narative.

V spomin je bil lahko hitro priklican uvod lanskega dokumentarca One More Time With Feeling, v katerem je avstralski glasbenik v luči svojih kriptičnejših in eliptičnejših novih besedil priznaval, da v konvencionalne pripovedi z jasnimi začetki in zadovoljujočimi konci ne verjame več. Zdaj pravi, da so življenju in resničnosti bolj zveste nalomljene zgodbe, v katerih se zdijo dogodki drug na drugega nametani brez posebne logike. Tudi vtisov s sinočnjega koncerta ne bi bilo najlažje in morda niti ne najbolj smiselno postavljati v jasno linijo. Čeprav smo denimo eksistencialistično eskapado Higgs Boson Blues slišali takoj po omenjenem Skeleton Tree uvodu, se je vsaj v trenutku njenega monumentalnega nastopa že lahko zdelo, da predstavlja osrednjo točko večera. Da se prav okrog nje, okrog nojzerskega violinskega žaganja Cavove (rdeče) desne roke Warrena Ellisa ter okrog asociacij na Boga in Miley Cyrus vrtijo delci vseh ostalih skladb, pomešanih z obiskovalčevimi spomini in fantazijami. In čeprav je komad Skeleton Tree denimo prevzel vlogo zaključevanja rednega dela bendovega seta, se ni zdel kot napoved spusta v mrzlo in po tovrstni izkušnji neizogibno prazno ljubljansko noč, temveč kot prihod novega, z nenavadnim upanjem ovešenega jutra.

Jutra, ki ga je v tem primeru torej predstavljal že bis, morda z navidez ne najbolj udarnimi tremi skladbami, a z raznolikostjo, ki je v malem zopet lepo povzela bendov eksperimentalni kanon. Nasploh pa nam je bilo ta večer dano vstopiti v večino faz ustvarjanja zasedbe; od temačnih, rahlo industrialnih, gotskih začetkov v smislu From Her To Eternity, preko kakšnega bolj dostopnega, pa morda včeraj manj izstopajočega vmesnega baladnega momenta, do bendovih sorazmerno velikih hitov Red Right Hand in The Mercy Seat, ki sta proti koncu glavnega dela koncerta nastopila kar drug za drugim in skupaj neizogibno pustila še globlji vtis, kot bi ga vsak zase. Morda še toliko bolj, ker sta nasledila lansko žalostinko I Need You, najbolj neposreden Cavov klic obupa po smrti bližnjega, ki se seveda lahko posluša tudi kot ljubezenska izpoved, z opisano kombinacijo pa se je Ljubljani znova lepo razgalila umetnikova razpetost med baladnim Erosom in post-pankovskim Tanatosom.

Tovrstne skladbe z omenjenega lanskega albuma, ki je nasploh predstavljal hrbtenico tokratnega seta, se morda zdijo kar preveč zračne, ambientalne ali pa celo žalobne za množični, arenski kontekst, in so v primerih, kot je denimo skladba Distant Sky, koncert popeljale skorajda predaleč v umetnikovo lastno čustveno izkušnjo, hkrati pa tudi samega umetnika in njegov magnetizem z roba odra pomaknile za klavir. Kljub temu so te pesmi, čeprav pregovorno negostoljubne, sinoči v bendovi brezhibni izvedbi, vsaj akustično, če že ne po domačnosti povsem zadovoljujoče Stožice, bolj ali manj uspešno ovile v oblak prijetne intime – vsaj če izvzamemo trenutke pretirane osvetljenosti. In čeprav nekje v omenjenem lanskem dokumentarcu Cave zavzdihne: »Mislim, da izgubljam glas«, in s tem nakaže zametke svoje ranljivosti, svojega staranja, svoje smrtnosti, si je bilo sinoči ob impresivnih, ekspresivnih vokalnih predstavah težko predstavljati karkoli drugega in kadarkoli drugič. Najbrž je bilo v njegovih krikih in vzklikih nekoč res še več prvinske, pankovske energije, a je tudi zdaj z njimi prefinjeno udarne skladbe tipa Tupelo in v bisu Stagger Lee po počasnejših začetkih vedno znova zlahka poganjal v nalezljivo gibanje, k čemer pa seveda vedno precej pripomore tudi njegova nadzemeljska karizma. Težko bi bilo namreč najti kakšnega drugega glasbenika, pri katerem nenaden gib z roko iz starostno prijetno mešane množice tako hitro izvabi tako glasne vzklike, pri katerem je odziv na neizogibne fanovske I Love You izpovedi vedno tako očarljivo pristen in pri katerem tudi skok med ljudi in teatralno plezanje po njihovih rokah še vedno izpade tako neprisiljeno.

Še najbolj vprašljiv je v tem kontekstu manever, s katerim Cave zadnje čase v bisu na oder vabi fane iz prvih vrst in s tem morda rahlo načne svojo privlačno mistično avro nedotakljivosti ter koncert približa kakšni že videni izkušnji. Je pa vsaj včeraj tudi v tem kaosu našel svojo nišo in zbrane na odru spretno spreobračal v performativno podporo. To mu je seveda skozi celoten večer skrajno zanesljivo nudil tudi šestčlanski band The Bad Seeds, gotovo eden najbolj impresivnih sestavov v svetu rock glasbe. Zasedba je kljub odsotnosti resnejšega prostora za improvizacijo občasno npr. presenečala s poudarki na zvokih ksilofona in je lahko že nekaj trenutkov zatem delovala izstopajoče tolkalno razbijaško ali kitarsko nojzersko, kot njen izstopajoč element pa se je tokrat predvsem s svojim atmosfero gradečim Mikrokorg analognim sintetizatorjem seveda izpostavljal predvsem multiinstrumentalni Warren Ellis. Z njim imajo tudi The Bad Seeds v sebi tako prijetno izstopajoč, nastopaški element, kar je znalo prepoznati tudi občinstvo, ki je Ellisa ob obeh prihodih na oder pozdravilo skoraj tako glasno in toplo kot samega Cava.

Na krilih vsega tega in še česa neomenjenega je Nick Cave, ob svojem devetem koncertnem obisku Slovenije, pozornost občinstva uspel trdno držati cel večer, prisotnim pa pričarati celovito izkušnjo, ki se bo tudi v konkurenci slovitih prejšnjih, morda intimnejših nastopov, zapisala globoko v spomin. In če se lahko izraz Higgs Boson Blues nanaša na morebitno eksistencialno krizo znanstvenikov, ki so po uspešni demonstraciji obstoja tega osnovnega delca vedeli, da težko storijo še kaj pomembnejšega, da težko kmalu doživijo kaj bolj izjemnega, bo v kontekstu koncertnega obiskovanja včeraj prisotne najbrž še nekaj časa pestilo nekaj, kar lahko poimenujemo Nick Cave blues.