Hala Tivoli, 25. 11. 2013

Nick Cave je eden redkih velikanov modernega rockovskega izraza, ki ga je imela Ljubljana priložnost spremljati tako rekoč skozi vse faze glasbenega ustvarjanja. Težko je sicer med seboj primerjati vse Cavove ljubljanske koncerte z namenom, da bi podali neko dokončno oceno, kateri je bil najboljši in kateri je višek doživetja glasbe tega pesnika temnega rocka, saj so koncerti emocija, ki se zgodi v danem trenutku in prostoru. In vendar … Nick Cave je na včerajšnjem koncertu ob spremljavi šestčlanske neizprosne bande The Bad Seeds v mnogih skladbah dosegel izjemen nivo izvedbe in velikokrat tudi višek predstavitve svoje glasbe.

V črni, sijoči, ozko krojeni obleki in z nazaj počesanimi dolgimi lasmi, ki so bili videti še bolj črni kot njegova črna, nonšalantno razpeta srajca, je šestinpetdesetletni Nick Cave blestel kot avtor, odrski izvajalec in vodja mogočne zasedbe, kot zrel umetnik v polni življenjski in ustvarjalni moči.

Repertoar dve uri trajajočega koncerta so Nick Cave & The Bad Seeds postavili okoli skladb z aktualnega, petnajstega studijskega albuma Push The Sky Away. Pri tem so šli nekaj korakov dlje od običajnega pristopa, saj so se konceptualno in  stilsko naslonili na počasni, pritajeno funkovski ritem novih skladb in so iz tega groova spletli ritmično rdečo nit celotnega večera. Navidezno miren, varen, zibajoč se, v drugem trenutku pa plazeč in grozeč je bil ritem, ki ga je poudarjalo igranje dveh tolkalcev – bobnarja Sclavunosa in multiinštrumentalista Barryja Adamsona, osnova, okoli katere so Bad Seeds gradili globoke in bogate zvočne prostore, ter je dal ton celotnemu večeru, kjer so se mehka, topla, svetla in optimistična čustva izmenjevala z mračnimi, grozečimi in krvavimi zgodbami. V večeru, kjer so mirno in spokojno godbo rezali izbruhi surove moči malega rockovskega orkestra, ki rad zaruži, da bi pognal hrup in strup do kosti.

Zimzeleni poskočni hiti, kot so Mercy Seat, Deanna, Papa Won’t Leave You Henry, kot obvezni sestavni del koncerta, so omogočili, da so se pri občinstvu sprostila čustva, toda bistvo včerajšnjega koncerta in fokus pozornosti skupine so bile nove pesmi, kot so Jubilee Street, Mermaids, We Know Who U R, Higgs Boson Blues, Push the Sky Away, ki so jim dale dodatno težo izjemne izvedbe zlatega rockovsko bluesovskega repertoarja, denimo viharno divja Tupelo, krvava Red Right Hand in včeraj centralna Stagger Lee. Cave, vsestranski glasbenik, vešč pisatelj in odličen scenarist, je mojster dramatizacije in je zasnoval koncert v štirih delih. Po dramatični in bridki prvi četrtini je umiril čustva z venčkom balad, ki jih je sam vodil na klavirju. Pesmi Into My Arms, People Ain't No Good in Love Letter  je odraslo mednarodno občinstvo ob vsakem začetku in koncu pozdravljalo z dolgimi aplavzi navdušenja, tako kot to počne tudi občinstvo na koncertih Boba Dylana in Toma Waitsa. V tretji četrtini so se s skladbo Higgs Boson Blues vrnili k ritualnim solističnim točkam divjega, virtuoznega violinista in multiinštrumentalista Warrena Ellisa, ki je bil motor izbruhov glasbene sile, jeze in hrupa. Iz grindermanovsko odigrane Mercy Seat pa sta basist Martyn Casey in Jim Sclavunos porinila bend v neslutene višave gruvaškega blues funka - v izjemen in dolg, z zvokom strela teksaške pištole dopolnjen Stagger Lee, po katerem se je Cave z vso pravico zmagoslavno z odprtimi rokami ter napetimi prsmi šopiril po odru, medtem ko je aplavz hkrati osuplega in očaranega občinstva kar trajal in trajal in se nekako ni mogel ustaviti. In ko je občinstvu v polni mali dvorani Hale Tivoli le zmanjkalo moči, da ploska še naprej, se je bend v najboljši maniri norih funkovskih zasedb, kot hladnokrvni profesionalci, ki jim ni dovolj, vrnil v isto zgodbo, v isti groove, da bi nadaljeval ta nori, plazeči se funk. To je bil osrednji glasbeni trenutek koncerta, ki mu je nato sledil še enako dolg aplavz navdušenja. Bis, ki je sledil kmalu zatem, je bil le epilog, ki ga je Cave olepšal z redko izvajano skladbo Stranger than Kindness, s katero se je spomnil avtorice Anite Lane in začetkov benda.

Nick Cave od sredine prejšnjega desetletja plava na velikem valu ustvarjalne moči. V Warrenu Ellisu je našel sorodno, nemirno ustvarjalno dušo. Medtem ko Nick drži mikrofon kot rdečo rožo ali pa ga tlači za hlače kot pištolo, pa Warren, ki je na odru videti kot nori metafizični, nadrealistični revolveraš iz filma El Topo, svoje violinske godalne loke tlači nekam za vrat kot Indijanec sulico ali samuraj katano. Svojo violino v enem trenutku vihti kot mitraljez, v drugem pa jo nežno boža. Skupaj z jasno ločenima vlogama pevca in vodje benda ter prvega solista Nick in Warren gonita Bad Seedse v vedno nova področja organskega doživljanja in izvajanja glasbe.

Ljubljana je včeraj gostila izvajalca, ki obzorje svojih umetniških dosežkov z veliko strasti potiska naprej. Večplastno, na trenutke veličastno.