Revolver Club, San Donà di Piave, Italija, 21. 9. 2019

Ne zgodi se pogosto, da bi se v današnjih časih v sklopu enega samega turnejskega paketa znašli kar štirje odlični bendi, ki so si žanrsko izredno podobni, a se hkrati ponašajo tudi z dovolj izrazitim lastnim izrazom. Pred nekaj dnevi smo bili priča takemu fenomenu, klub Revolver v kraju San Dona di Piave v Italiji je namreč obiskala turnejska karavana death metala par excellence. A še preden se prepustimo bendom, je prav, da vam, cenjeno poslušalstvo, predstavimo klub Revolver. Nahaja se dve uri in pol vožnje z avtom iz Ljubljane, v omenjenem mestu s predolgim imenom, našli pa ga boste v tamkajšnji industrijski coni. Sosedov ne moti, parkirišč je naokoli več kot dovolj. Osebje je prijazno, klub ima morda le dva varnostnika, pa še teh pred odrom dejansko ni videti. Vse je urejeno tako, da obiskovalci po hodniku v dvorano vstopajo pod kotom, pa tudi oder v dvorani leži v nasprotnem vogalu od vhoda. Rezultat takšne postavitve je, da obiskovalci v dvorani brez težav vidijo vse. Zvok tokratnih koncertov je bil odličen, drznili pa bi si reči, da akustika prostora le redko razočara – toliko smo lahko ugotovili po pogovoru s pogostimi obiskovalci kluba. Edini minus v dvorani je  čas, ki ga potrebujete, da pridete do pijače – za istim šankom namreč strežejo še toaste in pomfri, torej ima hrana prednost in se boste za pirček tam kar načakali. No, iz nekega razloga je sredi avditorija še kavč s klubsko mizico, ki ga niso umaknili niti takrat, ko je petsto obiskovalcev okoli njega odpiralo vrata peklenskega moshpita. Italija, pač.

Koncert so točno ob 20h otvorili švicarski tehnični death metalci Omophagia, ki so v času turneje izdali nov album 646965, ki je izšel pri svetovno znani extreme metal založbi Unique Leader Records. Kvintetu smo bili na slovenskih odrih priče že trikrat in le čudimo se lahko, kako v živo izpelje tako hitre, brutalne in kompleksne komade, ki še najbolj spominjajo na Cryptopsy in Origin, ki pa so na odru oblečeni v poslovne obleke. Ob promociji prejšnjega albuma so bili oblečeni kot odvetniki, zdaj pa so videti kot vrhunsko osebje kakega ameriškega kazinoja. In še vedno pičijo svoj death metal, kot se šika. V vseh pogledih presegajo normalne človeške hitrosti, tako z rifi kot z bobnanjem, kruljačina in komunikacija zajebantskega vokalista sta 1A in prvih trideset minut dogodka, kolikor so jih imeli, je pritegnilo v uvodu koncertnega večera še maloštevilčno množico v headbanging kaos, ki se je nato z ostalimi bendi samo še stopnjeval.

Veliko presenečenje večera je bila mlada ameriška zasedba Vitriol, ki je aktivna šele od leta 2016, a se že ponaša s prvencem To Bathe from the Throne of Cowardice, ki je izšel pri eni največjih metal založb, Century Media Records. Ne le da so v slabih treh letih uspeli z metom med zvezde, temveč so tudi v živo bend, katerega intenzivnost skoraj nima para. Le redki death metal bendi danes v živo delujejo, kot da bo člane na odru vsak trenutek razneslo. V večini primerov se izkaže, da če bend igra hitro in kompleksno, potem bolj kot ne vizualno stoji pri miru in špara z energijo, ki jo usmerja predvsem v instrumente. Ampak z Vitriol ni tako! Ameriški kvartet iz zvezne države Oregon se ves čas giblje, njegovi člani neusmiljeno tolčejo po strunah in bobnih, izrazi na njihovih obrazih gorijo v zmesi agonije in jeze, bendov dvojni vokalni napad je živalski. Predstavljajte si otroka, ki sta ga v nori orgiji spočela benda Immolation in Hate Eternal, in vse vam bo jasno. Imeli so sicer nekaj težav s kitaro, a svojih štirideset minut so ne glede na to odlično izkoristili. Če v paketu ne bi bilo še dveh bendov, bi bili Vitriol že čisto dovolj za totalno death metal norijo. Nato pa so oder zasedli Hate Eternal.

Death metal trio Hate Eternal je tokrat predstavljal že svoj sedmi album Upon Desolate Sands, ki pa so mu posvetili zgolj dva komada. Svoj koncertni program v trajanju dobrih petdeset minut so namreč napolnili s klasičnimi hiti ter s komadi z vseh plat, tudi takimi, ki jih že dolgo niso igrali. Vse to je - imenu benda primerno - delovalo ves čas napadalno in agresivno. Prav tako deluje tudi deathmetalski veteran, bendov vokalist oziroma kitarist Erik Rutan, ki se je kalil v Ripping Corpse in Morbid Angel. Kljub skorajda petim križem Rutan ne dovoli milosti ne zase ne za občinstvo. Na odru deluje, kot da bo ravnokar vse pobil, in enako norenje pričakuje od publike. Njegova energija je vsekakor iskrena, kar je začutil vsakdo v dvorani – žari vse od njegovih glasilk do njegove kitare in do naših ušes. Agresija benda Hate Eternal je na platah še znosna, a v živo žal vse skupaj izpade kot en velik šundr. Kar je v studiu kompleksna slika več kitarskih trackov, v živo deluje kot ena velika buka, nad katero dominira predvsem ves čas ultra hitri bobnar. OK, roko na srce, popoln užitek je bil videti Johna Longstretha iz benda Origin, kako tolče klasične Hate Eternal komade ala Bringer of Storms oziroma King of all Kings, a ta užitek je hkrati grenil slab miks kitare in basa, ki je za Hate Eternal značilen že od nekdaj. Večino časa se je iz zvočnikov slišalo le basovsko brnenje in kitarsko zujanje. Vseeno pa bi bilo težko reči, da je bil ta nastop legend zanič – kar so izgubili s slabim zvokom, so kompenzirali z nadčloveško energijo. Na srečo pa so nam pustili tudi še nekaj atomov moči za nastop enih in edinih, legendarnih ameriških death metalcev, Nile.

Nile so se po dolgem času spet ustavili v bližini, tokrat tik pred izidom nove plate, ki bo svet razsvetlila 1. novembra letos. Reklo se ji bo Vile Nilotic Rites in z nje je Karl Sanders z ekipo tokrat odigral kar tri komade, ki so odlični in ki so publiko pognali v največjo norijo večera. To je pravzaprav svojevrsten fenomen, na metalskih koncertih namreč ljudje običajno norijo na tiste komade, ki jih že poznajo, ne na tiste, ki jih slišijo prvič. A Italijani se niso pustili motiti, vsaka jim čast. Brez starih hitov seveda ni šlo in Nile so izvedli en res dober presek svoje obsežne diskografije. Zveneli so super in prav tako so bili tudi videti – tako iskrenega veselja na deathmetalskih odrih že dolgo nismo videli! Vsak član benda je svoj posel opravil z odliko in na odru videti to usklajenost, ti sproščenost in samozavest ter hkrati klasično metalsko skromnost oziroma hvaležnost je bil tudi za publiko užitek in pol. Res, Nile so v vsakem pogledu trenutno eden najbolj relevantnih death metal bendov na svetu in vsaka sekunda nastopa v klubu Revolver je to več kot dokazala.