Noctiferia, Rest in Fear, Morywa
Kino Šiška, 22. 1. 2015
Slovenska metalska scena nemara nikoli ni razvila posebne lokalne specifike, je pa v globalno orbito izvrgla Noctiferio. Tako ni treba posebej poudarjati, da so Noctiferia največji slovenski metalski izvozni artikel. S skoraj dvajsetletno zgodovino so eden izmed osnovnih in najbolj trdih gradnikov domačih težkokategoričnih muzik. Noctiferio že od samega začetka poganja želja po samopreseganju, tako lokalnih produkcijskih in tržnih glasbenih zakonitosti kot nemalokrat rigidnih metalskih žanrskih kalupov.
Noctiferia je postala sinonim za natančno glasbeno senzibilnost, ki skuša vibrirati z globalnim zvočnim svetom, kar še posebej kaže genealogija njihovega glasbenega izraza, vse od blackmetalskih provenienc in famozne bolj deathmetalsko inspirirane plate Per aspera do kasnejših bolj trendovsko naravnanih albumov Slovenska morbida in Death Culture. Da gre pri Noctiferii za natančno in minuciozno ustvarjanje, ki meji na postopno razvijanje in nalaganje zvočnih plasti, dokler se te ne sedimentirajo v kompaktno zvočno formo, kaže tudi sam ritem izdajanja. Med posameznimi velikimi izdajami minejo približno tri ali štiri leta. Morda – in ponavljam morda – pa njihova senzibilnost še najbolj prihaja do izraza na svežepečeni plošči Pax, najbolj gruvaški, nizkotonski, elektronski, kompozicijsko in aranžersko izpiljeni ter s širšimi trendi, če ne celo pred njimi, uglašeni Noctiferia stvaritvi. Ta je bila tudi povod za četrtkov vnovični vstop in nastop Noctiferie v Kino Šiška, s čimer se je zaključila promocijska klubska turneja albuma Pax.
Vrata v temni četrtkov večer v Kino Šiška so odprli domači Morywa, ki sem jih zaradi neusklajenosti prekarnih delovnih ritmov zamudil. A jebi ga. Sledili so Rest in Fear, avstrijski melodični death metal kvintet, kot pravijo žanrski poznavalci. Pred takrat še maloštevilno publiko so naredili soliden, a za moja ušesa nič kaj presežen nastop, ki mu je nekaj energije verjetno vzela tudi izčrpanost zaradi bolezni glavnega vokalista. Po standardnih zahvalah in pohvalah, češ da smo bili odlična publika, se je Katedrala začela pripravljati na spektakel, ki smo ga vajeni pri tistih res največjih imenih glasbene industrije. Noctiferia je namreč veliki oder Kina Šiška izkoristila do potankosti, z dobro odmerjeno mero svetlobnega in vizualnega okostja, kamor naj bi ob deseti večerni uri stopila šesterica četrtkovih protagonistov. Da naj bi šlo za spektakel, so pričale tudi kamere nacionalne televizije, ki so koncert posnele, in nastop lika, ki je v nekakšni povezovalni vlogi napovedal, da bomo zdajci priča vrhunskemu glasbenemu doživetju. Spektakel in vse, kar sodi zraven, omenjam tudi zato, ker je spektakelska narava sodobnega sveta na različne načine tudi predmet Noctiferine zvočne in lirične interpretacije.
Toda naš zdajci se je malo raztegnil, saj so morali Noctiferio po dveh poskusih vizualno atraktivnega intra, identičnega z uvodom v Pax, prekiniti. Zaradi težav z elektriko. Po kratki prekinitvi, ki je znova izpraznila in potem spet napolnila kar dobro naseljeno Katedralo, je v tretje uspelo. Po uvodu Pax, ki se zaključi z imperativom Participate and Obey Us Now, so Noctiferia nemir, temnih in težkih ritmov željnih bobničev, začeli rajcati s Sleeper Is Awake, potem pa album Pax odžgali v celoti. Dramaturško so dobro uro in dvajset minut dolg nastop sicer zasnovali na način, da so po predstavitvi najnovejšega albuma retrospektivno in uravnoteženo posegli še po starem materialu, predvsem po hitih, kot sta na primer Demoncracy in Bring Out The Beast.
Kot se za Noctiferio spodobi, so nastop izpeljali glasno, suvereno in teatralno. In kot se še spodobi, je pri teatralnosti na prvi pogled izstopal frontman Gianni Poposki, ki je nenehno koketiral s kamerami nacionalne televizije. Hkrati je s spremenjeno vizualno podobo in odrsko prezenco še najbolj nakazoval sodobno naravnan Noctiferiin trendovski odvod.
Kljub omenjenu Paxovemu imperativu po participaciji in uslužnosti publika temu odvodu ni sledila, tako kot bi nemara pričakovali. Prvi del koncerta je minil v dokaj mlačnih telesnih odzivih, kar je seveda razumljivo, saj je Pax precej svež album in posledično še ni prešel v živčevje, da bi sprožal takojšnje reflekse. Odziv se je tako razvnel šele v drugi polovici koncerta, čeprav sem tudi tu pogrešal malo več spontanih plesnih vložkov, ki pritičejo tovrstnim glasbam. Pa vendar, Noctiferia je premišljen in detajliran bend, prav tako kot je premišljena tudi njihova publika in njen odziv, ki se ne rabi kar takoj pognati v dir.
Morda tukajle spisanemu odzivu botruje tudi dejstvo, da je šlo pri tokratnem koncertu za dogodek, ki ni obeležil le izida novega albuma, temveč tudi sam obstoj Noctiferie kot take, tudi in predvsem preko geste Metal za metal. Gre namreč za projekt, ki opozarja na neobstoj domače glasbene politike, konkretnega državnega sistema financiranja alternativnih, popularnih in neodvisnih glasb, kar otežuje tako delovanje domače samonikle scene kot delovanje na širšem glasbenem trgu. Noctiferia je v smislu simbolične poteze omogočila vstopnine - pa tudi dveh šiškinih evrov - prost koncert, hkrati pa so za donacijo desetih ali več evrov obiskovalcem v roke potisnili album Pax. Seveda tovrstna poteza odpira več vprašanj, ki niso vezana le na zvestobo, verjetno najbolj zvestega, nepredirnega in subkulturno aktivnega metal mnoštva, in na vprašanja glasbene politike, temveč tudi na zarjavelost domačega kulturnopolitičnega modela v najširšem smislu. In ta zarjavelost je na določenih mestih tako močna, da je niti sam metalski mitološki bog, gospod Satan, ne more kar tako premakniti.
Dodaj komentar
Komentiraj