Pariška filharmonija, Pariz, Francija, 23. 4. 2023

V začetku aprila so v prostorih Cité de la Musique oziroma Mesta glasbe, ki je del pariške filharmonije, zasnovali razstavo ameriškega umetnika Jeana-Michela Basquiata. V sklopu retrospektive so organizatorji predstavili ekskluzivni program, v katerega je bil vpet tudi koncert, ki se je zgodil na nedeljsko popoldne 23. aprila. Prizorišče, ki ga sicer enačimo s klasično glasbo, je ponudilo enkraten glasbeni dogodek osemčlanske zasedbe izvajalcev, katerih izraznost sloni na afroameriških žanrih. 

Glasba za Basquiata ni bila le postranska stvar njegovega umetniškega udejstvovanja, temveč se je vanjo poglobil do potankosti. Delovala je kot sila, ki ga je gnala naprej. V mnogih likovnih delih je v ospredje postavljal kruto zasužnjevanje Afričanov, kot navdih pa so mu pri tem služile različne glasbene prakse afroameriške kulture.

Pod vodstvom ameriškega bluzovskega kantavtorja Erica Bibba nam je mednarodna skupina glasbenikov podala kakovosten oris razvejane zgodovine bluza s številnimi meandri, pritoki in izlivi. Bibb se po glasbenih krogih vrti že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kariero je razvil v Evropi, še posebej v Franciji, in pozneje v Skandinaviji. Danes mu naziv sodobnega glasnika bluza dobro pritiče, se pa rade volje ozre tudi h countryju, gospelu in zahodnoafriškim glasbam, goji pa tudi afiniteto do glasbenih sodelovanj z raznolikimi umetniki. Habib Koité, ki je bil prav tako eden od nastopajočih, je z Bibbom leta 2012 posnel album Brothers in Bamako. Nekaterim komadom s plošče smo lahko prisluhnili tudi na koncertu, denimo skladbi L.A.. Bibb in Koité sta se spoznala v Los Angelesu med promocijo albuma Mali to Memphis, ki je izšel kot kompilacija raznoraznih afriških odvodov. Koité naj bi se v Ameriki spoprijateljil s kozarčkom tekile, kot je na koncertu pojasnil Bibb, in tako je celostna podoba pesmi delovala zelo razigrano ter rahlo humorno.

Med drugimi se je afriški tradiciji poklonil tudi Lamine Cissokho, ki igra na koro – zahodnoafriški 21-strunski inštrument z dolgim vratom, ki združuje karakteristike tako lutnje kot harfe. Toplo obarvan zvok kore se je zelo dobro izrazil v komadu Bring Me a Little Water, Sylvie, ki ga pripisujemo legendarnemu Leadbellyju. Skladbo o Sylvie je Leadbelly imel za svojo, govorila pa naj bi o ženi njegovega strica, ki je po dolgem dnevu dela na plantaži hrepenel po vodi. Gre za delavsko pesem in je klasičen primer tako imenovanega field hollerja, primitivne oblike bluza, ki lahko opeva bedo ali pa je funkcionalen kot v primeru Sylvie. Glasbeniki so jo na pariškem koncertu izvedli s poudarkom na neustavljivih ritmičnih vzorcih z afriškimi koreninami. Dodobra se je izrazila tudi značilna zgradba hollerja z repeticijo verza čez celotno pesem. Tu lahko pomislek o dolgočasni, enolični izvedbi takoj zavržemo. Nastopajoča Shaneeka Simon se je izkazala za res izkušeno pevko in je s svojim glasom, ki je kot nalašč za petje spiritualov, zgodbo o Leadbellyjevem stricu še poglobila. Cédric Watson pa je s svojim temačnim, neukrotljivim godenjem violine opozoril na mračne čase trpljenja temnopoltih sužnjev.

Shaneeka je izstopala tudi v skladbi I Shall Not Be Moved, ki je star spiritual. Eno boljših inačic je posnel Charley Patton – eden prvih zvezdnikov deltskega bluza, čigar besede so se velikokrat zaletavale druga ob drugo, tako da je transkripcija nekaterih skladb nemogoča. Tudi Son House je trdil, da bi pod Charleyjem lahko sedel in ne bi razumel njegovega petja. A Shaneeka je z Bibbovim vokalom poskrbela za izjemno obogateno izvedbo. Priredbo je doživel tudi komad I Belong to the Band Reverenda Garyja Davisa, predstavnika piedmontskega bluzovskega sloga. Zanj je značilno ubiranje kitarskih strun s prsti in s tem oponašanje ragtima, kar Ericu Bibbu ni tuje.

V skladbi Raleigh and Spencer so se v prvi vrsti izkazali že omenjeni godalec Watson, ki je blestel tudi s svojim petjem, in banjoist Dirk Powell s tolkalcem Mahamadouom oziroma Mamo Konéjem, ki je bučno udarjal na calabash. Vsi trije so delovali povzdigujoče, poliritmično ruženje na inštrumente pa se kar ni ustavilo. Šlo je za razgibano izvedbo folk komada, ki je bil v preteklosti razširjen predvsem med svetlopoltimi kitaristi. 

Za komad Needed Time je Koité spisal kitico v bambari, ki je lingua franca v Maliju, kjer tudi domuje. Sam je neke vrste novodobni griot, katerih glavna naloga je bila od nekdaj, da obujajo stare plemenske zgodbe in zgodbe njihovih pomembnežev. Na odru je izžareval ponos, ki ga čuti ob igranju glasbe svojih korenin. Afriške prvine ima tudi zvrst zydeco, ki sta nam jo doživeto predstavila Watson in Powell. V eni od skladb se je spontano prepletel s cajunom, kljub temu da je slednji francoskega izvora, zydeco pa ima korenine v žanru la-la louisianskih Kreolov. Watson je kontinuirano vlekel meh cajunske harmonike in pesem je prodorno završala po dvorani.

Kljub travmatičnim zgodovinskim dogodkom, ki smo se jih spominjali iz pesmi v pesem, je koncert deloval energično. Čistost zvoka je zagotovil Bibb s svojim eteričnim ubiranjem kitarskih strun. Nasploh je njegov izraz prežet z jasnim muziciranjem, ki naglaša jasne tematike skladb. Če primerjamo ta koncert z njegovim nastopom iz leta 2018 na Cambridge Folk festivalu, kjer tako bogate zasedbe ni imel, je takrat ugajal v preprostosti in pristnosti festivalskega vzdušja. Na pariškem koncertu pa je bila prisotnost drugih nujna, kljub navideznima headlinerjema, Bibbu in Koitéju, pa so v ospredje prodrli čisto vsi glasbeniki.

Pariški koncert se je zdel arhaičen, a hkrati ne bi mogel biti bolj aktualiziran. Tako kot je že »stare« problematike aktualiziral Basquiat, so jih tudi nastopajoči. Basquiatu so se na koncu poklonili z Bibbovo skladbo In My Father’s House, ki je oddajala vzdušje temačne, razprostrane prerije, prežeče na slehernika.

Eric Bibb in Habib Koité sta vsak posebej že gostovala pri nas, in sicer na Drugi godbi ter na Blues festivalu v Postojni. S tako očarljivim projektom, ki je izvrstno prečesal drobovje glasbenih vplivov umetnika Basquiata, pa bi zagotovo navdušila tudi številne fene bluza in afriških glasb pri nas.

Recenzijo je pripravila vajenka Ema.

Foto: M. Guthfreund / Philharmonie de Paris