Porto, 31. 5. - 1. 6. 2013

Marsikdo pozna zdaj že legendarni Primavera festival v Barceloni, ki s svojim izborom drugačnih, malce manj komercialnih, a zato glasbeno zelo raznovrstnih in kvalitetnih skupin predstavlja eno izmed zanimivejših izbir za ljubitelje dobre godbe. Letos teče že drugo leto, kar je ta festival dobil podmladek na skrajnem zahodu Evrope, v portugalskem mestu Portu. Recept za izvedbo je preprost – dobiš največjega državnega operaterja mobilne telefonije, se povežeš z že uveljavljeno znamko, zapraviš mnogo denarja za reklamo in potem se lahko doseže cifra, ki so jo uradno objavili – festival naj bi obiskalo 75.000 ljudi v treh dneh, to pomeni kakih 25.000 na dan. Zelo spodobno.

Festival se je začel en teden za španskim, kar pomeni, da je bila večina bendov istih – kar sploh ni slabo, ker je izbira zares velika – štirje odri, ogromno prostora, delujoča logistika, in vsaj dva banda, ki igrata ob istem času. Vse skupaj se je dogajalo v največjem mestnem parku, med drevesi in travniki, lokacija za največja stejđa pa je bila fantastična – travnata podlaga, malenkostni  naklon, kar pomeni, da je več kot 20.000 ljudi lahko brez muke videlo oder, projekcije in vse ostalo.



Prvi dan sem na prizorišče prišel okoli osmih, dovolj zgodaj, da se klimatiziram in začnem uživati na Dead can dance, ki so naredili ambientalno vizualno glasbeni spektakel, ki je bil dostojen legend njunega kova. Med nastopom Breedersov, še enega v nizu bolj znanih imen, sem raje raziskoval okuse vin iz najbolj znane vinske regije Douro, in ni mi bilo žal, potem pa je na oder prišel vrhunec večera in festivala, sam gospod Rock'n roll osebno – Nick Cave s Slabimi semeni. Začeli so brez odvečnega nakladanja, ogreli množico z dvema komadoma iz nove plate, potem pa šus z ''oldies goldies'' – ko so se zvrstili From here to eternity, Tupelo in Stager Lee; to je bilo stanje duha, ki se ga da opisati z besedami, kot so klimaks, vrhunec ali orgazem…. Skratka, mala šola rock'n'rolla. Nora energija, navdušena množica, fenomenalna izvedba. Rečem lahko samo to, da jih nikakor ne zamuditi, ko pridejo jeseni v Ljubljano. Po takem koncertu mirne volje izpustiš Jamesa Blakea, ker si nočeš pokvariti okusa v ustih…..



Naslednji dan za rep ulovim Swanse in kar sem slišal, je zvenelo lepo, potem pa na All tomorrow parties stejđu uživam v Mao Morta in kasneje na Shellac, navdušijo me Metz, absolutne zvezde večera pa postanejo Meat Puppets, ki so s svojo brutalno preglasno mešanico punka, hardcorea, psihadelije, folka, hillbillyja in metala naredili tak žur, da je bilo že kar malce kičasto, a brutalno fino. Ko po takem šusu vidiš Blur, ki so sicer res legende, ki so premikali mnoge meje, ki imajo zelo izdelan šov, dobro produkcijo in aranžmaje, video in luč, in ki jim publika papa iz rokic, se ti zdijo zgolj navadni jamrači zato sem na polovici njihovega nastopa raje odjamral domov.

Zadnji dan, ko je bilo stanje duha in telesa že rahlo utrujeno, sem žal zamudil Dinosaur Jr., ki so igrali že malo po osmi, a zato užival v kasnejših Savages, Liarsih in Nurse with wound, ob pol dveh pa sem se moral razpoloviti, da sem si lahko ogledal istočasna nastopa My bloody valentine in Dana Deacona z bandom. Zatem je moja močna volja v kombinaciji s šibkim telesom začela popuščati v boju z rdečim vinom, tako da sem še malce prisluhnil zasedbi Fucked up, zatem pa priznal poraz in šel domov izvajat mačka.

Ko čez festival Optimus Primavera Sound potegnemo črto, je splošen vtis fenomenalen – dobri bandi, dobro prizorišče, lokalna hrana in vina, ki so vredna poglavja zase. Najboljše je seveda narediti selekcijo, ker je muzike enostavno preveč, timingi pa raztegnjeni od pol petih popoldne do pol petih zjutraj. Skratka, tudi v portugalski ediciji festivala Primavera Sound se da podobno kot v bolj "razvpiti" Barceloni uživati kot svinja v blatu.

Matej Bobič