Arena, Pulj, Hrvaška, 26. 8. 2015

Fotka: Dan Medhurst

Pestra festivalska izbira pri sosedih nas zdaj skoraj že tradicionalno privabi, da ob zadnjih poletnih izdihljajih prisostvujemo enemu bolje oglaševanih festivalov, namenjenih elektronski glasbi v širši okolici. Tudi tokrat smo sredi tedna krenili v Pulj, kjer nas je čakal otvoritveni koncert četrte edicije festivala Dimensions, in nepresenetljivo spoznavali, da se demografija obiskovalcev, ki so pred koncertom polnili ulice okoli arene, od lani ni kaj dosti spremenila. Festival Dimensions ostaja odličen primerek sodobnega turističnega kolonializma, pri katerem angleški investitorji in organizatorji skrbijo, da trume mladih Britancev priletijo na ta manj okrnjen košček sveta. Dimensions torej ostaja Britancem namenjen festival, kar je bilo moč opaziti že ob samem vstopu v Areno, ko smo ob vhodu, namenjenem obiskovalcem z območja bivše Juge, naleteli zgolj na peščico ljudi. Kot tudi lani je vlogo glavnega medijskega pokrovitelja vnovič prevzela institucija Boiler Room in koncert na eni lepših koncertnih lokacij na svetu v živo prenašala preko spleta. Za razliko od lani, ko je Nils Frahm na oder stopil kmalu po sončnem zahodu, pa se je program tokrat začel nekaj čez deveto, ko je zatemnjeni oder puljske arene v mraku premierno zasedel ansambel Floating Points.     

Za projektom Floating Points se skriva 29-letni Anglež Sam Shepherd, elektronski producent, DJ in klasično šolani glasbenik, ki se je v skladanju in aranžiranju preizkusil že pred petimi leti pri delu s 16-člansko zasedbo Floating Points Ensemble, sicer pa tudi doktorski študent na področju nevroznanosti. Le dan pred nastopom je Shepherd za november najavil izdajo svojega prvega polnopravnega albuma Elaenia, za sam nastop pa vnaprej napovedal nekaj posebnega.     

Shepherda je na oder pospremila 10-članska zasedba in nas z minimalistično godalno uverturo v počasnem crescendu popeljala v koncert, na katerem smo bili zbrani priča krstni izvedbi prihajajočega albuma. Zasedbo je tvorilo šest glasbenikov na godalni, trobilni in pihalni sekciji, genialni bobnar, basist ter klaviaturist, elektroničar ter sam Shepherd na sintetizatorjih in drugih napravah. V okoli enournem nastopu smo ob resnično vrhunskem zvoku valovali ob sofisticiranih in dinamičnih orkestralnih aranžmajih, med katere je Shepherd občutljivo vpletal sintetične zvoke in spajal meje med big band jazzom, ambientalnim progresivnim housom, soulom in brazilskimi ritmikami. Prevladovale so ambientalne cinematične skladbe, pri katerih je za ritmično razgibanost skrbel tehnično podkovani bobnar, ki je od časa do časa stregel z zahtevnimi jazzovskimi tolkalskimi intermezzi in bolj plesno orientiranimi ritmičnimi vzorci. Z razpoloženjsko raznolikim orkestralnim zvokom, ki je mestoma spominjal na filmsko glasbo Henryja Mancinija, so Floating Points poskrbeli za graciozno uverturo v svežo avgustovsko noč. Edina slaba točka njihovega premiernega nastopa pa je bila pravzaprav pretežno angleška množica pod odrom, ki je ob najsubtilnejših godalnih in pihalnih prehodih krepko preglasila glasbenike na odru in tako precej motila monolitno fluidnost izvedbe.

Čarobni ambient, ki so ga s svojimi zvoki pričali Floating Points, je po kratki pavzi z nekaj odvečnimi vzkliki povezovalca Boiler Room razblinila in ga po svoje zastavila štiričlanska švedska zasedba Little Dragon z Yukimi Nagano na vokalu, ki jo morda poznate zaradi sodelovanja pri albumu Plastic Beach zasedbe Gorillaz. Podobno kot lani z Londončanom Kwabsom je z njimi nastopil bolj popovski trenutek sredinega večera. Kar pa ne nosi nujno negativne konotacije, kajti zasedba je s svojim hitrejšim synth popom z vmesnimi primesmi soula, R&B-ja in še česa uprizorila precej suveren in razgiban nastop, ki je nekje za dve tretjini napolnjeno areno neprestano nagovarjal k plesu. V primerjavi z uverturnim nastopom so Little Dragon z bobni, sinti in klaviaturami sicer premogli precej bornejšo instrumentalno podlago, ki pa jo je vselej nadgrajeval specifični glas Yukimi Nagano. Med skladbami so pričakovano največji odziv doživeli hiti Pretty Girls, Klapp Klapp in Sunshine, kljub večji prepoznavnosti novejšega pa so odigrali tudi nekaj materiala s svojega samonaslovljenega prvenca, denimo skladbo Constant Surprises. Čeprav bi težko trdili, da ima njihova glasba kakšno presežno vrednost, pa smo bili priča precej solidnemu in zadovoljivo razgibanemu nastopu alter pop zvezde, ki bi ga lahko še najlažje primerjali s tistim Róisín Murphy na letošnjem festivalu Flow v Ljubljani.

Kot osrednja »zvezda« otvoritvenega večera festivala Dimensions pa je nekaj čez polnoč za svoj računalnik in mikserje stopil britanski producent in DJ Kieran Hebden oziroma Four Tet, ki je za priložnost pripravil poseben živi set, v katerem je predstavil presek presežnih skladb z njegovih zadnjih treh oziroma štirih proti plesišču orientiranih albumov. Hebden se je nastopa lotil precej umirjeno in klepetajočo publiko, ki se uvodoma ni kaj dosti zmenila za njegovo ambientalno grajenje, prepustil eteričnim sintovskim zvokom dvajsetminutne kompozicije Evening z letošnjega istoimenskega dolgometražca Morning/Evening, ki jo lahko slišimo v podlagi. Njegov nastop je zaznamovala živa manipulacija vnaprej pripravljenih in vmes improvizirano vpletenih zvokov in vzorcev z zanj značilno uporabo programja Ableton Live!, ki je v sozvočju s fizičnimi mikserji in efekti nadomeščal masivno studijsko opremo. Hebden je svojim kompozicijam puščal precej prostora, da so se počasi intenzivirale in ritmično nadgrajevale, se ponovno sesuvale vase in vnovič vračale k osnovnim ritmom ter melodijam. V svoj set je pravzaprav vpletel bore malo pesmi, morda sedem ali osem, denimo Plastic People z albuma There is Love in You ali Glassbead Games, ki je nastala lani v koprodukciji s producentom Martynom. Kot vezivno tkivo so med skladbami služili izseki nekaterih njegovih pesmi, denimo Ba Teaches Yoga z njegovega predzadnjega albuma Beautiful Rewind, s katerimi je ustvarjal občutek napetosti, prestavljal pričakovane »drope« in jih počasi nadgrajeval z vzorci skladb, ki so bile naslednje na vrsti. Nastopu Four Teta bi lahko nekateri očitali razvlečenost, vključitev premajhnega števila pesmi in posledično repetitivnost vzorcev, a če na njegov set pogledamo v kontekstu klasičnega techno oziroma house nastopa, moramo Hebdenu priznati velik delež avtorske svobode in pristnega glasbenega izraza. Svoj živi nastop je zaokrožil s prvo polovico prej omenjenega albuma, kompozicijo Morning, katero smo vsi potihoma pričakovali. Prodorni vokalni vzorec indijske pevke Late Mangheskar je v sozvočju s sinti in močnim svetlobnim spektaklom v zadnjih dvajsetih minutah nastopa mehko oblival kamne dvatisočletne puljske arene, vse dokler ni Hebden skladbe zmanipuliral do neprepoznavnosti in jo počasi sesedel samo vase, po tem pa najverjetneje prvič in zadnjič v večeru pogledal proti publiki, se sramežljivo priklonil in zapustil oder.

Dimensions Opening Concert 2015 by brtvofficial