Pretekli četrtek je Kranj obiskal Markus Popp, ki ustvarja pod psevdonimom Oval. Gre za pionirja digitalne glitch elektronike, ki naj bi z albumom Systemisch iz leta 1994 prvi izkoristil glasbeni potencial digitalnih napak oziroma “glitchev”. Po številnih eksperimentalnih izdajah ga je potreba po radikalno novem pristopu k delanju glasbe pripeljala do 9-letnega zatišja. Le-ta se je potešila lansko leto v obliki EP-ja Oh in dvojnega albuma O. Posledično se novi Oval ne vrti več okoli “glitchev”, algoritmov in konceptualnih metadiskurzov. Po Markusovih besedah se je z zadnjim albumom odločil elektronski glasbi vrniti tisti pristni “glasbeni del”. Posledično je velika večina njegovega novega materiala ročno odigrana, predvsem na bobne in kitaro. V Dvorani Storžič pa smo preverili, če se kaj radikalno novega in hkrati pristno glasbenega skriva tudi v njegovih koncertnih nastopih.



Glede na Ovalov prejšnji nastop pri nas se iz tehničnega vidika ni kaj dosti spremenilo. Še vedno gre za sekvenčno DJ-anje, čemur se rado reče “live act”. Markus se je le posodobil ter zamenjal nek svoj software za tovrstno početje z Abletonovim Liveom. Tega upravlja preko miške in MIDI konrolerja. In glede na to, da Markus navkljub svoji zvočno eksperimentalni žilici ni nek perfekcionist v smislu celotnega miksa, je prav škoda, da v sam nastop ni vključil nič živega igranja. Njegova celotna zvočna slika namreč ni perfekcionistično izpiljena in popeglana, saj se njemu ne zdi, da to kaj dosti vpliva na glasbo. Ob tem velja omeniti, da je na primer lani prvič uporabil kompresor. Zato lahko rečemo, da v primeru Oval omejitev na sekvenčno DJ-anje v koncertnem smislu predstavlja izredno neizkoriščen potencial. Posledično za četrtkov nastop ne morem reči kaj več kot le to, da je bil simpatičen, kljub temu da je bil sam glasbeni set lepo izpeljan. Prav tako smo poslušali tudi izredno dobro glasbo, ki je datirala predvsem v zadnje Ovalovo obdobje. Šlo je za svojevrstno “Ovalovsko” indie-troniko, katere toplina bazira na semplanju akustičnih zvokov, ki spominjajo na kultni album Rounds Kierana Hebdena oziroma Four Teta. Ovalova verzija elektro akustičnih zvokov je sicer bolj izpiljena in definirana.



Glede na to, da sem na prizorišče prispel malce predčasno, sem ujel tudi “sound check”. Moram reči, da mi je bil zvok na “sound checku” precej bolj všeč, saj je bila za moj okus prisotna neka primerna doza spodnjih basov, ki je lepo zaokrožala celoto. Markus se na moje razočaranje s tem ni strinjal in je zaprosil, da se stiša “woofer”. To je za moje pojme še rahlo oklestilo celotno koncertno izkušnjo, saj se le spodobi, da se na koncertih base čuti tudi v drobovju. Predvsem se mi zdi, da so novejše Markusove stvaritve primerne za močnejše basovske podlage.



Četrtkov koncert bi moral biti otvoritveni dogodek nekega bodočega medijskega centra v Kranju, a se ta otvoritev žal še ni zgodila. Posledično je bil prestavljen v Dvorano Storžič, ki pa jo je zapolnjevala pretežno ljubljanska publika. In le upamo lahko, da se bo z novim medijskim centrom tudi na Gorenjskem razvilo in razširilo zanimanje za tovrstne dogodke.